Agora (Glavni trg)

Glavni trg Aten. Središče dogajanja. Tukaj se sestajajo prebivalci Aten. Ob robu agore, so številni spomeniki postavljeni pomembnim, zaslužnim meščanom. Prav tako si lahko ob trgu nakupite vse kar rabite za preživetje. Hrano, pijačo, oblačila.

Iznenada se je pojavil, ne da bi to kdorkoli opazil. Tam, v oddaljenem zaprašenem kotu, na dvorišču majhne hiše, ki je stala blizu glavnega trga, je pristal velik orel in se ob stiku s prstjo spremenil v visokega in suhega moža, z dolgo temnorjavo brado in gostimi lasmi, ki so mu segali do sredine hrbta. Odet je bil v preprosta siva in rjava oblačila, ki so ga uvrščala med mestne potepuhe in berače, ki jih je bilo v Atenah več kot dovolj. S tal je pobral tanko leseno palico, si preko glave poveznil oglavnico in se razgledal po okolici.
Dan se je šele začenjal, saj se je sonce vzdigovalo na vzhodnem nebu, zrak je bil še svež in trušč z glavnega trga se je polagoma povečeval. Možakar se je sam pri sebi nasmehnil in krenil naprej, naravnost proti glavnemu trgu, odkoder se je slišalo veliko raznolikih glasov. Ko je tako hodil, skrit pod oglavnico in s sklonjenim pogledom, se nihče ni menil zanj - premožnejši meščani se za berače sploh niso menili, reveži pa so imeli dovolj težav sami s sabo. S kotički očes je spremljal mimoidoče in pri tem razmišljal o tem, kako raznoliki so. Večina njegovih bratov in sestra je menila, da so vsi ljudje enaki, a Zeus je že dolgo vedel, da temu ni tako. Ne, bili so raznoliki, kakor je bila raznolika njegova duša, njegova osebnost. Nekateri so bili ponosni, elegantni in samovšeči, drugi spet skromni in zaskrbljeni, tretji pa preudarni in zamišljeni. Ko je tako stopal, je njegov pogled privabilo mlado dekle, ki je nekako izstopalo iz množice. Zeus jo je nekaj časa opazoval, nato pa stopil do bližnjega zidu, ter sedel na tla in pomignil mladenki, naj stopi do njega. Če ne bi bil bog, mu to kajpak ne bi uspelo, a ob pomigu ji je zaposlil misli in tako se ta ni mogla upreti povabilo. Tokrat mu ni bilo do novih ljubezenskih romanc, niti v pravšnji podobi ni bil, da bi to storil, želel si je le pogovora in informacij, ki bi mu povedale kaj o svetu smrtnikov v tem negotovem času. Berači, ki so sedeli v njegovi bližini, so ga zdolj na kratko ošinili in se hip zatem spet posvetili svojemu vsakodnevnemu delu, prosjačenju za denar in usmiljenje.

(Aurora)

Mlado dekle se mu je začelo počasi približevati in Zeus jo je že od daleč ocenjeval. Bila je nežna in čista, z nasmejanim obrazom, ki pa ni izdajal vseh mladenkinih čustev. Ne, Zeusu se je ta nasmešek zdel zgolj maska, za katero skriva svoje nezadovoljstvo, svojo mračnost in žalost. Bila je res nekaj posebnega in bog tega ni mogel spregledati. Sam je lahko videl v dušo vsakega smrtnika, če se je osredotočil nanj in pri tem dekletu je opazil nekaj, zaradi česar se mu je mladenka zasmilila.
"Pozdravljena, mlado dekle" ji je dejal s hripavim glasom in nekoliko privzdignil pogled, da je lahko videla večji del njegovega obraza. Rahlo se ji je smehljal, a poteze njegove obraza so izkazovale beračevo bedo in pomanjkanje. "Za menoj je dolga pot in to mesto mi je povsem tuje. Žalostna je moja usoda, prav zares. Še pred kratkim sem prebival na majhni kmetiji blizu Olimpije, a dandanes sem brez vsega." Berač je utrujeno zavzdihnil in zakašljal, a mladenke ni spustil iz pogleda. "Deklica, bi bila tako dobra in mi povedala kaj o tem mestu in ljudeh, ki tod živijo? Mnogo lažje mi bo, če bom vsaj približno vedel, kdo me obdaja." Zeusov glas je zvenel utrujeno in žalostno, njegova brada je delovala umazano in njegova preprosta oblačila marsikje strgano. Ljudje, ki so hiteli mimo, se za dvojico sploh niso zmenili, saj so bili prezaposleni z drugimi zadevami. Zdaj, ko se mu je Aurora že toliko približala, je opazil njene prelepe čokoladne oči in nežne poteze na svetlem obrazu in čudil se je, da tudi take smrtnice obstajajo. Vselej je srečeval povzpetnice, ki se jih je polagoma že naveličal, a to dekle je bilo povsem drugačno.

(Nič hudega, zelo dobro si napisala ta uvodni post.)

Vedno so se ji smilili berači, katerih je bila v Atenah veliko. Njen kitajski učitelj, Asion ji je vedno prepovedoval govoriti z njimi. Za Asiona so bili umazani in neumni, ker ne znajo delati. Aurora pa se je znala posvetiti z njimi, saj je čutila veliko naklonjenost do njih. Še posebej do tega gospoda, ki se je razlikoval od drugih. Ponavadi so berači držali skupaj. Ta pa je še posebej izstopal. Ko je govorila z beračimi ni bilo možno ugotoviti iz njene barve glasu, da je imela vse in tako ji je bilo všeč. Ko se je malo približala gospodu se je par oči drugi beračev uprlo v njih in se nato takoj začeli ukvarjati z svojimi posli. Berač jo je ogovoril. To se ji je zdelo čudno, saj je bila ponavadi ona tista, ki je govorila. "Pozdravljen gospod!" je malo glasno rekla in se nasmehnila. Imel je brado, ki je bila značilna za berače. Njegova oblačila so bila strgana in umazana. Drugi bi se bali govoriti z njim, a nje to ni motilo. Navsezadnje to je bil samo človek, ki mu usoda ni bila naklonjena. Spet se je berač oglasil tokrat je zakašljal in Aurora se je že zbala, da mu ni kaj. "Res žalostna usoda. Na Olimpiji ste živeli? Tam je lepo kajne?" je rekla in se vsedla na zid. Tako ji je bilo bolj udobno in obetal se je kar dober pogovor. Opazila je kako gospod ni spustil z nje pogleda. Rekel je, da hoče malo več zvedeti več od nje o mestu. "Kot prvo nisem več deklica. Kličite me Aurora. To so Antene. V temu mestecu obstajata dve vrsti ljudi. Bogati, ki so nesramni in se ne menijo za druge. Tukaj so tudi revni, ki so bolj preprosti in so zadovoljni z malim. Tukaj je veliko znamenitosti in skritih kotičkov. Lahko izvem vaše ime?" je rekla v pričakovanju. Rada je spoznavala nove ljudi in v temu je bila dobra.

[Hvala enako. Sorry za pozen post. Šola pa take stvari.]