Otok Salamis

Nasmehnila se mu je. Mislila si je, da bo pač vse v redu. V tem času, ko bo on zadremal bo pa že nazaj prišla, kajne? "Torej, je dogovorjeno? Poskušala bom čim bolj pohiteti." Mu je še zagotovila. "Mimogrede, če me ne bo nazaj, ko se zbudiš, je nekaj metrov od tu skrit čoln. Nekje v grmovju." Je še omenila, ko je odhajala.

Poprijela je za zavitek, v katerem je bilo meso in odletela. Letela je čez celoten otok, na drugo stran otoka, kjer pač ima začasno gnezdo. Seveda ima stalno gnezdo, vendar je bilo predaleč. Zato ima skoraj na vsakem otočku neko zasilno gnezdece, kjer pač po potrebi prespi ali odloži zalogo. Po nekaj urah letenja je končno prišla do svojega začasnega gnezda. Odložila je zavitek mesa in se udobno namestila. Bil je dolg dan za njo in tudi njej bi prijalo malo počitka. Ostale sirene pa še lahko počakajo. Tako ali tako, je pa pričakovala obisk na njenih vratih. Kadar sirene niso takoj 'prijavile' koliko žrtev je bilo, je nastal cel kaos. Nikoli ni razumela zakaj so sploh delale neko evidenco glede ljudi. Umirajo in rojevajo se. Nikoli jih ne bo zmanjkalo. Vendar je opustila te težke miselne procese in zadremala.

Zbudila se je, ko je noč že padla na zemljo. "Prekleto!" Je zaklela. Popolnoma je pozabila na čas in na Tronirja - njenega znanca. Predvidevala je, da bo po tako obilnem obroku najbrž žejen. In ker je dvomila v to, da se mu je dalo še enkrat do reke, je na hitro pobrskala po svojem gnezdišču. Toliko krame je imela, kar je njeno iskanje le podaljševalo. "Končno!" Zgrabila je za neko čutaro in odletela proti Tronirju. Let je zopet trajal dolgo a se ni zmenila za to. Upala je le, da še ni odšel.

Nežno je pristala na obalo, ne daleč od njune sence. No senca je bila podnevi, sedaj je tako ali tako že tema. Ker ni videla nobenega ognja, je predvidevala da še spi ali pa je odšel. Tako je stopila proti tisti palmi, pod katero sta bila popoldne. Še vedno je bilo v zraku zaslediti vonj po krvi in človeku. Bilo je tako temno, da ni ničesar videla pod palmo. "Tronir?" Je tiho šepnila.

Ni sicer razumel, kaj se mu je sirena trudila še razložiti. Mar ni opazila, da je bil minotaver preveč osredotočen na druge stvari? Toda končno je pričela uresničevati, kar je izgovorila predhodno in odletela stran. Sprva sicer lačni osebek sploh ni opazil, da je znanka izginila in šele čas, ko je sonce pričelo šele zahajati ter se je stvor prebudil iz rahlo globjega dremeža, je zapazil, da je Stevianna izginila. Nekaj časa je Tronir samo sedel v pesku ter se predajal lahkemu vetriču, ki ga je s seboj prinesla noč. Dlani so povsem otroško razposejano grabile po pesku ter puščale, da je topli pesek polzel skozi prste. S pogledom je bil povsem osredotočen in šele pekoča žeje, ki se je ponovno naselila v grlu, je minotavra predramila iz zasanjanosti. Počasi je pol bik pol človek premaknil zaspane ude in dvignil težko telo. Sekiro si je kakor ponavadi, ko je potoval, posadil na rame in med požvižgavanjem stopil proti nahajališču osvežujoče tekočine. Pot je bila sedaj že jasno vidna, saj je bitje že tretjič potovalo po njej. In pod vso težo, ki jo je telo premoglo, rastline niso imele dovolj časa, da bi ponovno zakrile svoj vodni zaklad.
Črna noč se je spustila na svet smrtnikov, ko se je Tronir odpravil nazaj proti plaži. Po kopanju v kristalno čisti in prekleto hladni vodi je nadvse ugajalo malo ogreti okončine z lahkotnim sprehodom. Rahlo je moško bitje sicer skrbelo, da bi se morebiti v temi izgubil toda skrbi so bile zaman. Luna je namreč ravno dovolj osvetljevala otok, da je minotaver našel pot nazaj na plažo. Tamkaj je, na svojem starem mestu, lahko videl nekakšno pol ptičjo pol žensko postavo. In ker bitje, vsaj po njegovem mnenju, prihajajočega še ni opazilo, se je minotaver kar se da tiho splazil za znano neznako. Korak stran od nje se je postava ponovno vzravnala in kar se da glasno so velike dlani treščile skupaj ter povzročile hrup. Nekatere ptice, ki so mirno počivale v varnem objemu krošenj, so jezno odletele stran med povzročanjem hrupa. Vse, kar pa je tedaj počel Tronir je bilo, da se je Stevianni nasmihal. "Bu."

Zaslišala je, kako so se ptice preplašile. Zato se je kar se da hitro obrnila v smeri zvoka. In tam je bil. Tronir. Njen prijatelj, znanec ali karkoli. "Bu! SI me zopet hotel prestrašiti?" Mu je vrgla polen pod noge. Čeprav ni govorila resno. "Kje si pa bil? Saj se nisi izgubil kajne?" Je povprašala. Zakaj me že tako skrbi zanj? Se je spraševala. Usedla se je na tla in čutarico položila poleg. "Poglej, nekaj imam zate. Sicer nisem več prepričana kaj je to, a izvoli. Naj bi bilo nekaj pitnega in to ljudje z veseljem pijejo." Je še rekla in pokazala na čutarico. Potem se je zamislila. Čisto je izgubila stik z realnostjo. Nekam je odplavala, nekam na odprto in kjer je bilo mogoče čisto vse. Ni ji bilo treba živeti na tem rahlo bednem otoku. Ah! je pomislila in opustila to sanjarjenje. "In? kaj je notri?" je povprašala, saj je upala, da je že probal to tekočino. "Tronir.. Kaj ti misliš tukaj ostati dalj časa?" Je pomislila in pretehtavala različne možnosti.


[ se opravičujem za kratek post in dolgo odpisovanje xD - nekako še nism sposobna neki baš pisat. hahha sori :/ ]