Megaron

Soba s prestolom oziroma megaron se nahaja v samem središču trdnjave. V njem ni ničesar drugega kakor prestol.

Kanasron je vstopil v megaron, skozi ozke line v kamnitem zidu je sevala svetloba in osvetljevala gola tla iz steptane gline, kraj je bil že stoletja mrtev, pa vendar je v njem bilo zaznati prisotnost nečesa živega ali vsaj nečesa, kar je spominjalo na živo.
In res je na prestolu sedela postava, Karkoli je že bilo ni bil navaden smrtnik, Kanasron je čutil avro moči okoli bitja ali boga ter vedel je. da je on poskrbel da se je znašel v prostoru, ki ga že leta ni obiskala živa stvar. ''Kaj želiš'' je dejal ter se priklonil toliko kolikor se je za minotavra to še zdelo sprejemljivo.

Ares je prav počasi premaknil svojo glavo, dokler se niso izpod bogato okrašene čelade v minotavra zazrl divje, besne in krvoločne oči. Ni bil potreben noben premik, nisi najmanjši trzljaj katere izmed mišic - že sama misel je zadostovala, da se je s stropa utrgala skala ter zaprla edini izhod. Delci prahu so se bliskovito dvignili v zrak ter nato prav počasi padali proti tlom. Zaradi redke sončne svetlobe, ki je rezala po temi skozi majhne odprtine v stenah, je izgledalo kakor, da prah pleše sem ter tja.

Prav počasi se je vojno božanstvo premaknilo, da je oklep glasno zaječal kakor, da bi bil popolnoma zarjavel. Na obrazu moškega je zaigral sprevržen nasmešek, ki pa so ga sence prikrile očem minotavra. Glasen glas, ki je odmeval po prostoru, je zavel iz ust ter priplaval do ušes priklonjenega bitja. "Kaj želim? Jaz vem natančno kaj si želim. Toda vprašanje je, kaj si želiš ti? Mar se ti je s tvojo častitljivo starostjo zameglil um? Kaj te je vendar pičilo, da si se odločil slediti starcu, čigar čas se bo vsak trenutek iztekel?"
Med govorom je moški tiho prikorakal do minotavra ter položil svoje dlani na njegova ramena. Potegnil je bitje na noge ter nato ponovno spregovoril. "Povej, kako ti je že ime?"

Ko je Ares spregovoril se je v Kanasronu spet prebudil ponos in dejal je, ''jaz sem Kanasron najstarejši med minotavri in kljub temu da si bog se včasih zmotiš, kajti ni se mi zameglil um, Zevsu sledim ker me je sam prosil zato toda zavedam se, da ima Hades zaradi prvorojenstva prav takšno pravico vladati. v tistem se je povsem vzravnal in kljub Aresovi velikosti se je Kanasron vzpel nadenj, pravzaprav bi jaz moral vprašati tebe zakaj si izdal očeta in se pridružil svojemu stricu.''

Vedel je da je s tem izival usodo toda ne meneč se za Aresa je stopil na liso svetlobe, ki je padala skozi okno, potem pa pokazal na zidovje. '' Mogoče Hades misli da mu bodo titani služili, vendar se moti, oni so vladali preden je katerikoli izmed vas ugledal svet. In tudi Zevs ima pomočnike, ki po moči ne zaostajajo prav dosti za titani, po zvestobi pa jih vsekakor prekašajo. Ko je Perzej postavil to trdnajvo so mu pomagali, zapomni se, da Uranovi sinovi niso zgolj titani, kiklopi so bili njegovi prvorojenci in Zevsu so vdani kajti tisočletja so bili sužnji, Zevs pa jim je podaril svobodo. Torej ali si prepričan, da je Hadesov načrt tako dober.'' In njegovo edino oko se je uprlo v Aresa.

((Kanasron še ne more vedeti, da sta Ares in Hades izpustila titane, saj so le te komaj prikorakali iz ječe ter se še niso razkrili svoje prisotnosti preostalemu svetu))

Rdečica, prvi znaki besa, se je razplamtela po Aresovem obrazu. Vendar kakor hitro se je pojavila je tudi izginila. Kajti kljub agresivni naravi se je bog poskušal krotiti pred minotavrom. Vendar pa se ne glede na vse ni mogel zadržati, da ne bi prsta usmeril proti sogovorcu ter z močnim glasom, ki je odmeval od sten, spregovoril. "Nikogar nisem izdal temveč počnem samo tisto, kar je prav. Zevs je postal star in betežen. Preveč milostljiv je z vami smrtniki. Premnogi izmed vaših umrljivih vrst so nas namreč pričeli zničevat, se norčevat iz nas. Mar je to pravi odnos? Če želimo, vas lahko v trenutku vse pokoljemo, toda namesto, da bi za dobro ravnanje z vami dobili nazaj spoštovanje, dobivamo to!" Tokratnemu valu jeze se bog vojne ni moge upreti in je jezno zalučal sulico, ki se je pojavila v njegovi desnici, v bližnje skale, da so se te kakor krhke igračke razdrobile na majhne košče. Ponovno se je s sunkovtim obratom obrnil proti mintvaru ter spregovoril. "Toda dovolj je tega! Nihče več nas ne bo zaničeval. Nihče več se ne bo norčeval iz mene! Ali se nas boste bali, ako ne gre drugače, ali pa boste pomrli."

Zmajal je z glavo, toda vedel je, da je prekoračil meje in da če je že šel tako daleč, tega pogovora ne more več bolj uničiti. Obrnil se je k Aresu in dejal, ''smrtniki nismo na svetu zato, da bi se vas bali in življenje v strahu ni vredno veliko, vsekakor pa menim da si od nekaterih zaslužite več spoštovanja kot vam ga izkazujejo.
Kar pa se tiče mene sem star in mi je vseeno za vaše boje, toda izgleda, da imate bogovi navado, da obdelate enega smrtnika, a tega dokončno, najprej zevs potem ti, zanima me ali bo naslednji prišel Pozejdon. Če želiš ubijati sem tu, vendar pa ne bom padel predte in ti lizal čevljev.'' Kanasron se je zavedel da je šel do konca in da je njegovo življenje odvisno zgolj od Aresove dobre volje. Postavil se je nasproti besnemu božanstvu in čakal.

Čeravno je Aresa morda preplavljal bes mu je na nek način minotaver ugajal. Spominjal ga je namreč na njega samega - ni se uklanjal nikomur. Toda med njima je bila velika razlika, kajti eden izmed neukročene dvojice je bil bog.

In primerno svojemu slovesu je razjarjeno božanstvo tudi regairalo. Z enim samim sunkom je moška dlan zbila veliko telo na tla. Noga je zamenjala tla z mišičastom vratom, ko je Ares pristinil stopalo na Kanasronov obaz. V trenutku se je med človeškimi prsti pojavil meč, ki ga je bog vojne brez omahavanja prislonil na kosmato lice. Rahlo, a vendarle ne preveč, se je konica orožja zarila v mehko tkivo, da se je pokazala kri. Z zmagoslavnim glasom je Ares ponosno ponovno spregovoril. "Zakaj pa ste na svetu? Objasni, ti ničvredni crkljivi črv! Pred Zevsom si se pa uklonil? In kaj je on drugega kakor jaz? Mar ni on vrgel s prestola svojega očeta, ter ga zaprl v zapor za večno?"

Kanasron je trikrat počasi vdihnil in ker je bil še zmeraj živ se mu je zazdelo, da ga Ares na nek način razume, z naporom je dejal, ''ne vem zakaj smo na svetu vendar pa vem, da četudi smo bili ustvarjeni za to, da bi vi imeli komu vladati, se s tem ne bom sprijaznil in kar se tiče pojasnila, ali si sploh poslušal kaj ti že ves čas pripovedujem?''
Tu mu je zmanjkalo sape zato je moral zopet nekajkrat globoko vdihniti nato pa nadaljeval.'' Bogovi ste se svojimi boji sina proti vladajočemu očetu zapletli v začaran krog in, če bi Zevs ohranil prestol bi za nas smrtnike obsatajalo upanje, da se obiski kakor je ta tvoj pri meni ne bodo dogajali, mislim, da sedaj veš vse kar si hotel.'' Zopet je utihnil toda sedaj ne zato ker bi moral vdihniti, v naslednjem hipu se je pobral izpod Aresvih nog in ga prevrnil na kamnita tla, ''torej ali me boš ubil ali odšel,'' je rekel ležečemu božanstvu ter v roke prijel železno gorjačo.
''Lahko pa se tudi boriva vendar brez tvojih posebnih zmožnosti, eno orožje, isto čez celoten dvoboj, brez vračanja v roko, in nenadnih kamnov na poti, če te prvi ranim jaz boš odšel in me prenehal nadlegovati, če me prvi raniš ti lahko z mano narediš kar hočeš. Si za. Zavedač se je da je, če Ares v tem ne bo zaznal posmeha, njegovim zmožnostim, mrtev in se mu ne bo več treba ukvarjati ne z njim ne Zevsom, razen če ga v podzemlju ne bo obdelal Hades.

Trenutek nepozornosti ob uživanju v višjem položaju je zadoščal in že se je Ares nenadoma znašel na mestu, ki ga je še nekaj trenutkov nazaj zavzemal minotaver - na tleh. Ponižanje, ki ga je ob tem bog vojne doživel, je bilo zadostno skupaj z zadnjimi izrečenimi besedami, da se je agresivnemu božanstvu zameglil um. Nenadoma se je iz ležečega položaja prestavil v stoječega ter razprl usta, da je skozi prostor zavel grozljivo globok glas. "Izziva sprejet!" Že v naslednjem trenutku se je Ares z mečem v desnici in ščitem v levici pognal proti smrtnemu bitju, ki mu je stalo nasproti. Neverjetno hitro je človeška postava pridobivala na hitrosti. Toda niti med približevanjem niso roke videza smrtnikov počivale temveč so ščit postavile predse in desnica se je nagnila nazaj, da bi lahko nasprotniku v odločilnem trenutku zadala poškodbo. Oči so se pod bogato okrašeno čelado skorajda svetlikale od besa, ki je tisti trenutek preveval boga vojne.

Kanasron se je prvemu udarcu boga vojne umaknil v svojo desno kjer je ščit preprečil da bi Aresov zamah lahko bil učinkovit, nato pa je v nizkem loku zamahnil proti njegovim nogam, kovinska gorjača je zadela ob tla in v tlakovcu, ki ga je zadela vzela vsakršno obliko. Postavil se je nasproti Aresu ter si z njim izmenjal nekaj silovitih udarcev, ki pa jih je prestregel s svojim ščitom, proti Aresovim nogam je zgolj nakazal nekaj udarcev in med enim izmed njih z robom ščita zamahnil proti Aresovemu obrazu ter upal da božanstvo ni razkrilo njegovega namena in da bo njegov obraz prestregel ta udarec.

Bliskoviti reakciji se je minotaver lahko zahvalil, da ga ni Ares, kakor je imel tisti trenutek namen, skorajda prepolovil. Toda čeravno je nato Kanasron usmeril udarec proti nogam boga je le ta imel dovoljšen nalet, da se je ustavil šele nekaj korakov naprej, za sedaj še na varni razdalji od nevarnega orožja. Uren obrat, ki je sledil z strani bitja človeške podobe, je tako prinesel novi srditi spopad, kjer je ena in druga stran zadajala ter branila udarce. Toda do česa večjega do tedaj še ni prišlo.
Med bojem je nasprotnik nenadoma spremenil taktiko, ki je bila do tedaj usmerjena proti nižjim predelom telesa, ter z robom ščita zamahnil proti moški bradi. Morda bi katerega izmed smrtnih bojevnikov ta poteza presenetila toda pri tem dvobojevalcu ni bilo tako. Šlo je namreč za boga vojne, vojnega polja, ki je videl in bil soudeležen v neštetih spopadih. Samo korak nazaj je zadoščal, da se je podoba moškega uspešno izognila dobro usmerjeni potezi predrzneža. Levica, na katero je bil pripet okrogli ščit, je hitro planila proti navzgor usmerjeni roki in ji tako preprečila, da bi se ponovno postavila na mesto, ki bi varoval minotavra. Vendar pa med tem dejanjem ni počivala niti desnica. Dlan je trdno poprijela za držalo kot britev ostrega meča, ki je poslal k Hadesu že nič koliko bitij, in z veliko silo se je rob smrtonosnega orožja pričel približevati bočni točki, kjer se stikata spodji ter zgornji del telesa.

Kanansron se je za las izognil Aresovemu napadu ''nič mu ne morem'' Je ugotovil. V glavi je na hitro pretehtal vse štiri možnosti, ki jih je videl. ''Lahko ga premagam, odpade, lahko prekinem boj'' , Pogled na obraz kolikor se ga je videlo izpod šlema, je povedal, da ta možnost ne obstaja ''lahko izgubim'' možnost ni bila ravno vabeča lahko je neodločeno, toda kako.. Z vsakim udarcem je čutil, da mu življenje polzi iz rok, tedaj pa se mu je utrnila ideja.
Aresa je zasul z slabo merjenimi toda močnimi udarci, ki bi v njegov ščit četudi ni bil človeške izdelave morali narediti udrtine vendar ni imel časa da bi se prepričal, z vsakim udarcem je za kanec razkril ramo, tarča, ki bi jo bilo zlahka zadeti, zazdelo se mu je da je Ares sunil proti rami, ni je poskusil braniti, temveč je naslednji udarec namesto proti ščitu, oziroma trupu, od zgoraj čez svojo glavo, nameril proti Aresovi čeladi. Isti hip kot je začutil, konico meča na rani je gorjača naletela na nekaj trdega, in upal je da to ni bil ščit.

Čeravno Ares ni pričakoval od nasprotika, da se bo le temu uspelo izgoniti, je minotaver nekako le našel izhod iz nevarne situacije. Prkleti mali tečnež smrtni. je bilo vse, kar je vojnemu božanstvu uspelo pomisliti preden je moral nastaviti ščit ter se zavarovat pred novimi udarci soborca. Ha! Utrujen je! Njegovi napadi niso več tako zelo točni kakor na začetku čeravno očitno še zmeraj drži, da posedujejo minotavri večjo moč za razliko od ostalih smrtnih bitij. Z dodatnim zanosom zaradi ugotovljenega je bog vojne samo čakal med branjenjem na svojo priložnost. In jo je začakal. Z bliskovito hitrostjo se je dotedanja obramba, ščit, umaknila in pustila mimo meč, ki je meril proti ramenu minotavra. Toda namesto, da bi Ares končno zmagoslavno končal ta boj se mu je na pot postavila nasprotnigova gorjača. Hreščeš zvok je zaplaval po prostoru, ko sta se izdelka namenjena ubijanju srečala. Za trenutek se je bitju človeške podobe zazdelo, da je ugledal še celo oko nasprotnika nakar se je zganila stegenska mišica ter poslala v Kanasronovo smer brco namrejeno proti mednožnemu predelu.

Kanasron je zaklel, namesto da bi njegov udarec zadel Aresa, Aresov pa njega in postavil neodločen izid boja, je zgolj odbil njegov meč. Vendar ni imel časa za nadaljni razmislek, saj mu je Aresova brca v mednožje vzela sapo, zvil se je v dve gubi in izbruhal vsebino svojega želodca na Aresove noge, toda z veliko truda mu je uspelo da je roko s ščitom namesto k bolečemu mestu, vzdignil nad glavo kar je preprečilo, da bi ga Ares z naslednjim udarcem razklal.
Iz tega položaja ni mogel potegniti veliko, zato se je kljub bolečinam z rogovi naprej pognal proti Aresovemu prsnemu košu, ki ga trenutno ni zakrival ščit, v tem skoku je tudi stopil n Aresovo nogo kar mu bo, vsaj upal je na to, najverjetneje preprečilo gladek odmik od njegovih rogov.

Sprevržen nasmešek je priplaval na moški obraz, ki pa ga je zakrivala čelada. Toda že naslednji trenutek se je izraz spremenil iz izražanje zlobe v izražanje gnusa nad novim doživetjem. Minotaver je namreč nič kaj moško ob prejetju udarce izpraznil tisto, kar se je takrat nahajalo v njegovem želodcu. "Prekleto. Si baba ali kaj, da takole bruhaš?" Toda namesto odgovora je sledil nova napadalna poteza, ko se je nasprotnik nenadoma pognal proti božanstvu. Čeravno je le to sprva hotelo stopiti nazaj je nandoma ugovotilo, da mu to onemogoča dodatna teža na njegovi nogi. Kaj sedaj? Izgledalo je že, da bo bog vsak trenutek izgubil dvoboj. Toda ne. To je bil vendar boj vojne, tisti, ki pozna bojevanje do potankosti. Urno, že skoraj prehitro za oko smrtnika, je moška postava počepnila in desnica, ki je držala nevarni meč, je sunila navzgor proti trebuhu napadalnega minotavra. Obrani to, ti smrtni črv!