Sirenum Scopuli

Skupina treh otokov, obdanih s številnimi čermi. Na otoku žive sirene.

Sirenum Scopuli. Otok na katerem se odvija večino sireninih življenj. Stevianna se je ravno napotila iz svojega gnezdišča v samo osrčje celotnega otočja. Spominjala se je vseh tistih vajeniških dni, dni mučenja in učenja, hkrati pa tudi užitka. Dni za lovom za očetom. Izvedela pa ni nič. Žalostno, ko pomisliš, kakšna želja in nič rezultatov.
V osrčju so občasno imeli razne sestanke in debate o izboljšanju okolja, metod, tehnik in vse kar so se pač učili tekom leta, življenj. Vendar Stevianna tokrat ni bila tukaj zaradi tega. Sploh ni vedela točno, kaj jo prineslo. Vendar že to, da je tukaj, ji je sprožilo veliko spominov na njeno preteklost. Ne more ravno reči, da je slabo živela, vendar pretirano dobro pa tudi ni. Kakor koli, usedla se je na največji hlod, na katerem je ponavadi vodja skupnosti. Ker tokrat ni bilo sestanka, je bil hlod prost.

[Zeus.. ]

Prekleti izdajalci, si je mislil Dikaiosunos, ko je na majhnem čolničku navigiral med čermi. Najprej kapitanu plačam mastne denarce za ladjo do Krete, potem pa se zgodi upor, kapitanu prerežejo vrat mene pa izkrcajo. Ker je sedaj nova cena prevoza in je moj denar vreden le majhnega čolnička brez posadke! Naj se čimprej znajdejo na Styxu, prekleti tatovi in uporniki!
Tako je bil predan razmišljanju da bi skoraj čelno treščil ob neko čer, vendar se ji je zadnji trenutek uspel izogniti. Ker pa je spremenil smer je zadel drugo čer, ki je v bok čolnička izdolbla nevarno luknjo. Kaj hitro je skoznjo začela uhajati voda.
"Prekleto, še to!" je zaklel in hitro nabral tisto malo lastnine kar je imel trenutno s sabo na doseg roke in usmeril čolnič proti najbližjemu od treh otokov. Marsikaj je slišal o njih, in niti ene dobre stvari. Ampak vsako kopno je bilo boljše kot utopitev, in čeprav je Kaios znal plavati je vedel da v svojem oklepu ne bi zdržal dolog nad vodo. Imel je srečo. Plovilo je zdržalo ravno dovolj, da je lahko skočil v plitvino, v eni roki držeč svoje stvari v drugi pa še vedno veslo. Nato je val na obalo vrgel še čoln, ki se je zataknil na skali ki je štrlela iz tal.
"Krasno," je glasno pripomnil Kaios. "In kaj naj sedaj?"
Nato pa se mu je zazdelo da je nekaj zaslišal. Naglo se je obrnil in zagledal...

((Stevianna?))

Nekaj časa je mirno sedela na hlodu in se predajala njenim spominom. Bili so vzponi in padci, vendar je bilo večina padcev. Zavzdihnila je. Spomine je potlačila nekam na stran in samo še prisluhnila zvoku narave. Nanjo je deloval pomirjujoče in se je kaj kmalu počutila bolje. Še enkrat je globoko vzdihnila, nato pa se napotila proti obali.
Njen šesti čut ji je govoril, da se nekaj bo zgodilo. Nekaj nedefiniranega in zato se je raje odpravila pogledat. Na obali se je ustavila. Najprej je pogledala po obali, okoli sebe, potem pa še proti morju. Na obali ni bilo nič nenavadnega, a na morju. Na morju je zapazila majhen čolniček, ki je plaval proti čerem. Videla je neko osebo znotraj čolnička, a vendar je ni mogla definirati. Odločila se je, da bo neznanca pričakala v grmovju. V nekem varnem zavetju, ki je ne bo zapazil takoj. Tako se je nemudoma skrila za grmovje in opazovala neznano osebo. Ta pa ni kar tako. Bojevit do zadnje minute. Hm.. Je razmišljala med opazovanjem. Prišla je tudi do ugotovitve, da bo trd oreh in da je definitivno človek moškega spola. Kar pomeni, nova žrtev; če se bo oreh sploh strl. Sama sebi je zamajala z glavo. Poskusiti ni greh. Stopila je izza grmovja in se mu približala. Ob njegovem naglem gibu se je ustavila. Ali sovraži mistična bitja? Se je spraševala..A je kmalu opustila sleherno misel. "Živjo." Je rekla s svojim zapeljivim glasom. Pristopila je k njemu, medtem pa mu govorila: "Nikar se ne boj, nič ti ne bom naredila." Čeprav to ni bilo popolnoma res. Pogled je usmerila proti čolnu. "Tvoj čoln rabi rahlo popravilo." Čeprav ga verjetno sploh ne bo rabil. Oddaljena je bila samo še nekaj korakov a se je zopet ustavila. Počasi.. Prikupno se mu je nasmehnila in si ga do cela ogledala.

Ko je postava planila iz grma je Dikaiosunos refleksno izvlekel svoj črni meč iz meteorskega jekla in ga usmeril proti neznani silhueti. Ko je opazil da gre za žensko bi orožje že skoraj povesil, vendar je precej opazil krila na njenem hrbtu ter kremplje kjer bi morala biti stopala, in je naglo spet zavzel obrambno držo. Bitje ga je nagovorilo. Ni vedel kaj storiti, saj se še nikoli prej ni znašel iz oči v oči z nečloveškim mislečim bitjem.
"Pozdravljena tudi ti," je previdno odzdravil, saj je ni hotel užaliti z nevljudnostjo. Ni bil sicer prepričan, vendar je sklepal da je bodisi harpija, bodisi sirena, in ne ene ne druge niso bile znane po tem, da bi bile do ljudi prijazne več kot nekaj trenutkov preden so jih zvlekle v hitro in nenadno smrt. Njemu pa se še ni mudilo v Had. Previdno je le za malenkost povesil meč, še vedno pripravljen da tujko razseka če bi ga poskusila napasti.
Ob njenem komentarju o slabem stanju čolna ji je le pokimal, obenem pa pomislil če mu niso slučajno namenoma dali najslabšega čolna in se ga tako poskušali na hitro znebiti, glede na to da si nobeden ni upal spopasti se z njim. Čutil je lahko napetost v zraku. To mu ni bilo všeč. Dobro je vedel da se tako žival kot človek prej odzove napadalno če se počuti ogroženo; zakaj se torej tudi pol človek pol ptica ne bi? Prekinil je tišino in s kolikor je mogel brezskrbnim glasom vprašal:
"Kdo, oziroma kaj pa si? In kje sploh sem?"

No krasno, pa imamo tukaj meč in dvobojevalca. Prekleto. Si je mislila ob pogledu na njegov meč. Sam je že imela podobne primere, ki so takoj posegli po orožju. A ponavadi so ga takoj odložili. Tokrat pa je močno dvomila v to. Kakorkoli, poskusila bo in pika. Ker torej ni nič rekel in je postavil direktna vprašanja, se je le elegantno usedla en palec stran od njega. V njegovem vprašanju je zaznala še nekaj drugega kot le brezskrbnost. Leta prakse so ji dale čut za prepoznavanje določenih glasov. Pa vendar se le ni s tem ubadala. "Res ne veš kdo sem? Pa toliko naj bi govorili o nas.." Govorila je lahkotno. " Si že slišal za sirene?" zazrla se je nekam v daljavo in odprla svoje čute. Sprejemala je vse v njeni okolici. V takšni in drugačni obliki. Pomislila je, kako bo zopet prijel za meč in vse skupaj bo šlo v franže. No tako ali tako bi šlo, saj ni zabit, vsaj deloval ni. In sploh je trd oreh. Sedela je in čakala, čakala na njegovo reakcijo, ki je lahko tudi popolno nasprotje on pričakovanega. Mogoče pa ni več v formi ali pa enostavno ne unčinkuje več tako kot je včasih. Konec koncev vsi vejo za njih. "Torej?" Pogledala ga je.


[ -.-' ]

Slišal za sirene? Kdo pa ni? si je mislil sam pri sebi. Ni bil gotov ali se je boji, ali jo zaničuje, ali pa je malce očaran, saj do tega trenutka še ni stal iz oči v oči z bitjem iz mitov in legend. Odločil se je za najpreprostejšo možnost kako učinkovito skriti občutke: sarkazem.
"Sirene praviš," je dejal z malce arogantnim prizvokom. "Glede na to da je moje plovilo v neplovnem stanju, mislim da me boš težko s pesmijo zvabila v najbližjo čer. Ali pa mi boš odpela uspavanko in me vrgla v morje ko zaspim kot dojenček?"
Odločil se je tvegati. Spravil je meč nazaj v nožnico in se usedel na naplavljen hlod.
"Torej sirena, mi boš povedala kje sva? Iz videza otokov bi rekel da tole ni niti Malta, kaj šele Sicilija." Desno roko je imel še vedno v bližini meča, tako da bi ga lahko izvlekel ob potrebi. Ni hotel tvegati. Sicer ni bil ravno take vrste človek, da bi verjel predsodkom, vendar je tudi vedel da morajo zgodbe od nekod prihajati. In o sirenah je slišal že preveč slabega od preveč različnih virov.

[[ô.o]]

Pokimala je. Here we go.. In začelo se je. Tisti kanček neodobravanja in vseh predsodkov, ki jih imajo vsi, ko zvejo zanjo. Pa saj jih nekako razume, tudi sama bi sovražila nekoga, ki jim krade življenja. Odmaknila je pogled in zavzdihnila. In kaj sedaj, naj ga opevam in mu dokažem.. ničesar? Odločila se je, da bo še malo počakala z vsem skupaj. "Kje sva? Mar misliš, da so sirene na Siciliji ali Malti? " Zasmejala se je. " Sirenum Scopuli, Skupinica treh otočkov in glavno jedro vseh siren. Na kratko: izogibaj se ga. " Čeprav je za izogibanje bilo že popolnoma prepozno. Če ga ne bo ona, ga bo pa katera druga. "Nikoli nisi sam na teh plažah, otokih. Vedno te nekdo spremlja in če imaš dobro intuicijo boš čimprej pobegnil od tukaj." Zakaj mu je to govorila, sploh ni vedela. Mogoče si ga je globo v sebi želela rešiti pred drugimi sirenami in si ga tako nekako zagotoviti zase, čeprav ga mogoče ne bo nikoli več videla..
Vstala je. "Torej, kaj misliš sedaj narediti?" S pogledom je ošinila čoln in potem njega. Vendar se je pogled ustavil na njemu. Kar nekaj časa je strmela vanj in si ga ogledovala. Res ni bil slab, čeprav je imel vso to kovino na sebi.

Zakaj za Zeusovo voljo mi to govori? Mi dejansko hoče pomagati? Ali pa je tako inteligentna, da se je odločila dejstvo da sem že slišal preveč o sirenah odločila obrniti sebi v prid?
"Mar ni očitno?" je dejal naveličano. "Moj čoln je v razbitinah, preko mojih tesarskih sposobnosti. In tudi če bi se kaj bolje spoznal z lesom bi ugotovil, da potrebujem nove deske in pa orodje da jih izdelam. Glede na to, da mi manjka obojega in da nobeden od teh otokov ni ravno gozdnat, so moje možnosti bolj majhne."
Utihnil je. Ni hotel preveč opozoriti na brezupnost svojega položaja. Bil je sam, na otoku polnem ptičjih bitij ki so samo čakale, kdaj si ga bodo lahko privoščile za kosilo. Upal je vsaj na to, da bodo dolgo potrebovale da bi izvedele kje ima njegov oklep šibke točke in da bi jih lahko čimveč pobil preden bi ga nadvladale. Bil je dober vojščak. Pobil je tudi že več kot sto sovražnikov v eni bitki, naenkrat se je boril tudi že z desetimi hkrati, vendar se je zavedal svojih meja. Ni bilo važno kako dober bojevnik si, ko te enkrat preplavi sovražnik te lahko rešijo le še bogovi.
Bogovi, je pomislil, če kdaj, potem zdaj potrebujem vašo pomoč! Povejte mi kaj naj storim.
Pogledal je sireno, ki je še vedno strmela vanj. Odločil se je da najprej izve čimveč o njenih pravih motivih.
"Kaj ima to zveze s tabo? Te samo moti, da moraš deliti svoj otok z mano, ali pa bi me dejansko rada zavarovala pred svojimi sestrami?" je vprašal. In če je slednje res, zakaj?

Naj se ga usmili? Ali ne? Konec koncev se ni še nikogar. Mogoče bi bil pravi čas za to sedaj. Sploh, če želi še kaj imeti z njim v prihodnosti. Čeprav je tukaj drugo dejstvo oziroma vprašanje. Če bo ona pomagala njemu sedaj, kdo je rekel, da ji bo kdaj v prihodnosti pomagal? Kdo je rekel, da je ne bo ubil in se tako maščeval vsem sirenam? Zavzdihnila je in vstala. Sprehodila se je do razpadlega čolna in govorila: "Saj ne rabiš biti tako nejevoljen veš." S krili je pogladila premočen les. Nekaj časa je tuhtala in gledala v čoln. Razmišljala je, kam za boga je že skrila nek majhen čolniček. Kar nekaj minut je rabila, da se je spomnila.
"Ha. Ti še veš ne kaj vse se skriva tukaj." Je dejala bolj tiho in dvomila, da jo je sploh slišal. Odmaknila se je od čolna. Zopet je razmišljala, naj mu pomaga ali ne? naj mu razkrije tisti čoln ali ne. Prebudil jo je njegovo vprašanje. "Kaj ima to v zvezi z mano? Nič, kaj pa naj bi imelo. Samo če misliš ostati tukaj si pač v nevarnosti. Sicer pa to tako ali tako veš, kajne?" Postala je malce osorna, a le za odtenek ali dva. S hitro hojo je odšla mimo njega ne, da bi ga pogledala in tiho rekla: "Če se želiš odrešiti muk, pojdi z menoj." Sedaj ni bila več njena odločitev. Rekla mu je trdo in skorja brezčutno. Prehodila je večji del obale. Hodila je hitro in tiho. V glavi je premlevala marsikatero stvar. Ustavila se je na zapuščenem delu obale, s katerega mesta, kjer sta bila prej, je ni bilo videti. Pogledala je naokoli in preverjala ali je sama ali ne. Obrnila se je za sabo in s tem preverila ali ji je sledil ali ne.