Hadova palaca

((teleportira se iz Aresovih zasebnih prostorov))

Nenadoma je skozi prostore zavel veter, ki je z seboj prinesel zvoke orožja, ki udarja ob oklepe in komaj slišne poslednje krike umirajočih bojevnikov. Tam kjer še nekaj trenutkov nazaj ni bilo ničesar se je izoblikovalo mišičasto telo odeto v oklep, z opasanim mečem in sulico ter ščitem v rokah. V očesnih jamicah se je nekaj premaknilo in besni pogled se je uzrl po prostoru. Težki koraki so zadoneli po palači, ko se je mogočna noga premaknila. Trup se počasi ponesla proti proti mogočnemu prestolu iz katerega je ponavadi vladal bog podzemlja. Še zadnjič se je agresivno božanstvo razgledalo po vidno dosegljivem območju preden se je usedlo. Tako udobno nameščen so se ramena sprostila in z glasnim klicem, ki je zadonel naokrog, je Ares spregovoril. "Stric! Se mar tako sprejme nečaka? Kje je tvoja kultura? Kje je pojedina, kje so ženske?" Čakajoč na odgovor je potegnil na plan krvavi meč z katerega so vedno kapljale kaplice življenske tekočine smrtnikov čeprav se na nobenih tleh tega ni poznalo.

Njegovo lenarjenje na prestolu je zmotilo pompozno hrescanje in bucanje. Zavil je z ocmi in zamahnil z roko, da je hrup potihnil kot da bi nekdo zaloputnil prepisna vrata. Le bezno je privzdignil pogled, ko je v njegovo vidno polje prihlacal njegov necak po Zeusovi strani, Ares. Z vzdihom se je vzravnal v prestolu in ga zdolgocaseno prikoval na mesto z enim samim pogledom iz svojih prodornih oci "Se tako govori z bogom podzemlja, necak?"mu je vrnil zbadljivko in se nasmehnil.

"Pa saj ves, da bi ti pripravil velicastno pojedino in izbor najlepsih mladenk, katerih noga je nekdaj stopala po zemlji in jo tudi zapustila, a kaj, ko se je Perzefona ravno danes vrnila nazaj v svoje kraljestvo in pustila, da se svet odene v belo odejo."njegov nasmeh se je razsiril. "Po vseh pricakovanjih je bila zena prav nenasitna. Saj ves kako gre to..."zmajal je z glavo in se zahahljal, "dve tretini leta brez moskega dotika?"namuznil se je in skomignil z rameni.

"Tvoj obisk mi je pac nekako pobegnil iz glave, moj dragi necak."se je posmehnil Hades in pomignil s prstom, da se je med njima iz zraka pojavila dobrot polna miza. "Postrezi si, prosim, medtem ko jaz sklicem Helladske cvetke."vzdignil se je iz prestola in se razblinil v temì, samo zato, da se je nekaj trenutkov kasneje pojavil, ob njem pa je stalo sedem precudovitih deklet, ovitih le v nekaj belih tancic, ki so pri zakrivanju njihovih teles opravljale bolj slabo delo. "Dekleta, posvetite se Aresu, mogocnemu bogu vojne, saj je prepotoval silne daljave da je prispel semkaj in potrebuje oddih."pomeziknil je necaku in se z lahkotnim korakom sprehodil nazaj do svojega visokega, temnega prestola ter ga zopet zasedel.

"Povej mi, Ares, cemu si me obiskal tu doli?"je pobaral boga vojne, ki oci kar ni mogel odtrgati od sedmerih mladenk, ki so mu posvecale svojo cudovito pozornost.

"Ne, tako se govori z stricem." je Ares odvrnil na zbadljivko in se glasno zasmejal. Izmed vseh sobogov mu je bil Hades vedno najljubši saj se je vojnemu božanstvu lahko vladar podzemlja še najbolj približal v želji po sejanju destrukcije. Toda igra zafrkavanja se ni mogla nadaljevati kajti nenadoma se je v prostoru pojavila bogato obložena miza ter snop lepotic. Od navdušenja je po dvorani zavel glasen žvižg odobravanja nakar se je gost že prestavil zraven jedače in pijače ter pograbil najbližjo hrano. Kakor sestradani smrtnik si je pričel nič kaj kulturno basati dobrote v usta kar pa očitno lepotic ni motilo. Le te so se pohotnih pogledov postavile poleg moškega osebka ter pričele opravljati različne reči - masiranje, zapeljevanje, poljubljanje, itd. - s katerimi so hotele osvojiti gosta. Ares ni imel proti tem dejanjem nič kaj veliko proti ter je še zmeraj gledajoč omamne podobe kar z polnimi usti, iz katerih je padala hrana po najbližjih lepoticah, ponovno spregovoril. "Mar potrebujem razlog, da te obiščem? Ne. Je pa res, da sem tokrat prišel z določenim namenom. Olimp postaja namreč zatočišče pomehkužencev. Bogovi se tam sproščeno redijo in kramljajo s čemer pa dopuščajo, da postajajo ljudje nesramni. Nič več se nas ne bojijo temveč nekateri že celo jasno in glasno govorijo, da ne obstajamo! Tepci smrtni. Sam imam tega dovolj. Hočem vojne, hočem sejati smrt, hočem povzročati bolečino. In hočem, da se me bojijo ter me častijo." Za trenutek se je govor prekinil, da je lahko bog vojne napravil nekaj požirkov omamne pijače nakar je še z večjim zanosom ponovno nadaljeval. "In kaj stori moj preljubi oče? Zavrne moje želje ter me pošlje sem, ker naj bi ti imel nekakšne namene po zavzetju Olimpa in prevladi z pomočjo titanov ali kaj že vem česa. Toda zakaj ti to govorim? Ker verjamem, da bi bilo v nasprotju z Zeusovim mišljenjem tako edino prav. Že od nekdaj se je dogajalo, da sin prej ali slej premaga očeta. Ta čas je sedaj ponovno prišel."

Ko je Ares končal je odrinil vse reči z mize, da so se kakor steklo razletele po tleh ter porinil stran krog lepotic. Moški osebek v polni bojni opravi je trdega odmevajočega koraka stopil pred boga podzemlja. Izpod čelade z mogočno perjanico je vrtal nestrni pogled, ki je samo čakal na odgovor na pravkar izrečeno.

Hadovi prsti so lagodno trkali po naslonjalu prestola, na katerem je pocivala njegova roka. Svoje temne, vsevidne oci je upiral v necaka, ki se je nic kaj vljudno basal sponujeno hrano in ob tem se blebetal. Na sreco ga je bil Hades ze navajen, skupaj z vsemi slabimi lastnostmi in povsem nebozjimi obicaji. Glavo je nagibal z ene strani na drugo in poziral vsako Aresovo besedo, ceprav je na zunaj deloval zdolgocasen in mracen, kakor vedno ko ob njem ni bilo Perzefone. Glasni bog vojne je koncno le obmolknil, a samo s svojim glasom, kajti ko je zaprl usta, je zopet pricel zganjati hrup s svojimi dejanji. Z vzdihom se je mogocni bog podzemlja soocil z usodo, ki se mu je v obliki tezko oklepljenega Aresa priblizala in nagnila nadenj.

Hades je iritirano iztegnil kazalec in ga odrinil pol metra stran "Oprosti, necak, ampak dokler ti iz ust smrdi po vinu in hrani se tezko pogovarjam s teboj."namenil mu je majhen nasmeh, nato pa je povzel odgovor na njegovo prejsnje dolgovezenje "Moj brat je tepec, ki misli, da ima samo zaradi srece pri zrebu v rokah vso moc. Prav tako pa je tudi prevec zaljubljen v ljudi, vcasih si dovoli celo toliko, da nekatere izmed njih tretira kot majhne bogove. In to je povsem neprimerno, celo nezaslisano."koticki njegovih ustnic so se kruto ukrivili.

"Cas je, da ljudi zopet postavimo na njihovo pravo mesto in jih opomnimo, da so zivi samo dokler je nas tako volja. Z enim migljajem prsta lahko pomorimo na tisoce njih, medtem ko nam oni niti lasu na glavi ne morejo skriviti."roko je jezno stisnil v pest in se zazrl v boga vojne. "Prav si storil, ko si prisel k meni, Ares."je dejal in ga ponosno potrepljal po ramenu - ali, bolje receno, ramenskem scitniku. "A preden se lotiva preciscevanja ljudskih misli bi bilo dobro, da na svojo stran pridobiva se kaksnega boga."glavo je nagnil nazaj in se umirjeno zahahljal, zadovoljen s svojim necakom in njegovo pametno odlocitvijo.

Navidez užaljen izraz se je pojavil na moškem obrazu, ko je zaslišal opazko na lasten račun. Če bi šlo za koga drugega bi bila reakcija najverjetneje mnogo burnejša toda sedaj se je nahajal na tujem terenu v tujem kraljestvu zatorej je bil osebek nagle jeze prisiljen sprejeti to majhno žalitev. Je pa že naslednje dejanje strica prineslo odpuščanje, ko je izrazil enake misli kakršne so se po glavi prepletale Aresu.

V znak odobravanja izrečenega se je mogočni šlem premaknil, da se je zaslišal čudni zvok oklepa, ki je drgnil ob samega sebe. Toda hote ali nehote se je moral vročekrvnež strinjati tudi z zadnjim predlogom, da morata na svojo stran pridobiti še druge bogove. Ares se je kljub svoji zagnanosti še zmeraj zavedel vsaj tega, da sta sedaj številčno šibka ne glede na posedujoče moči. Prvikrat po resnično dolgem času se je vojaški bog poglobil v razmišljanje kar se je jasno izrisalo na resnem obrazu. Toda nenadoma se je pogled zjasnil in je zavladal nasmešek. "Kaj pa če bi poskusila na svojo stran pridobiti Poseidona? Kolikor namreč vem se še ni opredelil. Ti bi ga lahko prepričal jaz pa bi se vrnil na Olimp ter rekel, da sem nalogo uspešno opravil. Oče mi tako ali tako popolnoma zaupa. Nekako bi lahko tudi poizvedel kakšne načrte ima nato pripravljene s čemer bi ga lahko potolkla že na začetku." Navdušen nad svojo domislico je Ares ponovno pustil lepoticam, da ga pričnejo na takšne ali drugačne načine razvajati.

Odsotno se je igral s crnim pramenom svojih dolgih las in cakal, da mu zavzeti necak odvrne. Ena izmed slabosti Aresa je bila tudi njegova vnema, skozi katero marsikdaj ni opazil zelo pomembnih podrobnosti, ki so se njegovi bojevniski dusi zdele pod castjo. Ko se je spravil nad umrljiva ljudstva ljudi se mu za strategijo in taktiko res ni bilo treba meniti, saj jih je lahko pomeckal tisoc z enim samim zamahom. Ko pa je slo za spopade med bogovi, je bilo treba stvari jemati veliko bolj resno, z vec rezerve in predvsem strasansko pretkano. In tu je nastopil on sam, Hades.

Pocasi je pokimal, ko je vrocekrvni bog vojne naposled le sklenil svojo misel in se lenobno naslonil na dlan, ki mu je pocivala na naslonjalu. "Poseidon je moder in preracunljiv bog, poznam ga do obisti. Bilo bi zelo tezko prepricati, vsaj sedaj, ko se ni se nic zgodilo. Ce pa bi priceli tako stabilno in odlocno, da bi kazalo, da Olimp nima moznosti, potem bi se nama bog voda brez dvoma pridruzil, saj vedno poskrbi da je ob zmagi na pravi strani. In ko se nama postavi ob bok bo Olimp res imel bolj malo ali pa nic moznosti za zmago in vse za poraz."v kotickih njegovih ustnic se je pojavil zverizen nasmeh, ki ni obetal nic dobrega.

Bog podzemlja se je samo zahahljal ob pogledu na blazenega Aresa in zmajal z glavo. "Domislica je vsekakor dobra, necak. Pojdi zdaj in poizveduj, vendar ostani neopazen. Moj brat ni neumen decek, ki mu iz ust se curlja mleko, temvec moder in izkusen bog, pomni to."ostro in resno ga je pogledal, a ze trenutek kasneje se je njegov obraz omilil in zamahnil je z roko. "Pozabavaj se se malo s Helladskimi cvetkami, potem pa zapusti moje kraljestvo in pristopi k Zeusu, Ares."pokimal mu je, se obrnil na peti in v sekundi ga je pozrla crna tema, boga vojne pa je pustil samega z najlepsimi izmed mladenk.

Zadovoljen, ker je stricu všeč njegova zamisel, se je Ares zlobno zarežal. Pustil je lepoticam, da so njihove roke počasi polzele proti tudi bolj neprimernim predelom zaradi česar je preslišal zadnje besede Hades v katerih je omenjal Zeusa. S pogledom, ki ga je zelo težko odtrgal od deklet se je zazrl v strica ter glasno izrazil kako bi on sam zavladal Olimpu "Ali pa če jih preprostno napadeva. Tako ali tako nimajo možnosti proti moji sulici in meči ob tvoji strani." ter se glasno zakrohotal novi ideji, ki mu je bila mnogo bolj po godu. Toda preden bi izrekel vse do konca je vladar podzemlja že izginil v črnini, ki ga je ovila. Sprijaznjen z tem dejstvom je Ares ponovno vso svojo pozornost namenil še pristonim osebam. "Torej punce kako se bomo zabavali?" Toda kakor je izginilo posmrtno božanstvo so pričele bledeti tudi dekleta ne glede na to kako zelo si jih je moški osebek želel zadržati pri sebi. Besno, ker je bil takšne zafrkancije je stopil do mogočnega prestola ter z gromozansko močjo brcnil vanj ob čemer je izpustil glasen krik, polen gneva. "Hades!".

Nenadoma je skozi prostor zavel veter in so se zaslišali zvoki udarjanja orožja ter kriki umirajočih nakar je bil prostor vsaj navidezno ponovno prazen.


((odšel v dvorano strele in groma))

((pregnan z Olimpa))


Skozi prostor je zavel veter, ki je vedno bolj naraščal ter prinašal z seboj vedno glasen krik, polen besa. Nenadoma se je sredi prostora pojavil Ares z popolnoma spačenim obrazom in svetlečimi očmi kar je bilo vidno posledica jeze. Morebitnemu opazovalcu ni bilo potrebno biti ravno velik strokovnjak, da bi ugotovil, da pogovor z za zdaj še vladajočim bogom ni potekal povsem gladko. "Hades!" je zarohnelo skozi podzemlje, da se je marsikateri prebivalec tega sveta preplašeno zdrznil. Razkurjeno je sulica poletela nekam v temo toda že v naslednjem trenutku se je ponovno pojavila v dlaneh agresivnega božanstva, ki je pričelo kovati načrte kar glasno z samim seboj. "Prekleti starec naduti! On, on! bo mene izgnal?! Bo že videl, da se z mano ni dobro zafrkavati! Titane bom dobil v oblast nakar se lahko kreten kar poslovi od svojega prestola! V družini je, da sin prej ali slej zamenja očeta! In njega bom pustil v takšnem grozovitem večnem mučenju, da si nesmrtna bitja niti ne bodo želela predstavljati tega kaj šeke smrtniki!" Razdraženo je nič kriva sulica ponovno poletela nekam v daljavo v črno temo.

Ravno si je pricel odpenjati plasc, da bi legel k uzitku med zeninimi vitkimi nogami, ko je skozi njegove sobane zavel rohnec bozji glas. Jezno je zatisnil oci in se s celom naslonil na hladni, crni zid. Z glasnim vzdihom se je obrnil nazaj k svoji najdrazji "Zal, moja preljuba, zavzemanje Olimpa klice. Prisezem da te bom se siloviteje ljubil kasneje."poslal ji je predan poljub po zraku, nato pa si je vdano v usodo ogrnil plasc in s hitrimi, zvenecimi in naglo oddaljujocimi se koraki zapustil svojo spalnico.

"Ares,"njegov glas je bil dokaj umirjen, ko se je izluscil iz teme z njegovo sulico v roki, "ne deri se po celem podzemlju, saj te lahko z lahkoto slisim tudi brez vseh teh mogocnih ojacanih zvokov."zamahnil je z roko in mu zalucal lastno kopje, ces, saj je njegovo. "Zeus ni nasedel, kaj?"je vprasal in se pocasi sprehodil iz teme v majhen heksagram svetlobe, v katerem je stal bog vojne. Lenobno se je pretegnil, nato pa se je posedel na prestol in pretegnil svoje pajkaste, dolge prste. "Povej mi, s cem je moj samovsecni brat grozil tokrat? In katerih vseh grdobij in prekrskov me je obtozil?"je ravnodusno vprasal bog podzemlja in se zazrl v svojega necaka.

Rahlo se je glava mokega zdrznila zaradi nenadnim pojavmo glasu za njim. Če bi imel v tistem trenutku sulico pri sebi bi le ta zagotov poletela proti prišleku toda namesto tega jo le ta vrgel proti njemu. Z navajeno potezo je božja roka ujela leteče orožje. Toda sulica je že v naslednjem trenutko po tem, ko se je dotaknila božjih prstov, izginila saj lastnik trenutno ni imel potrebe po njej.

Z jeznim pogledom je nečak spremljal premike in razgibavanje strica. Vsako dejanje se mu je zdelo nepotrebno saj si je v tistem trenutku želel samo to, da bi se vrnil na Olimp ter potolkel vsakogar, ki bi mu prišel nasproti. Zatorej niti ni bilo presenečenja, da je bil tudi odgovor na zastavljeno vprašanje bolj kot ne odrezav in nepotrpežljiv. "Ne, kreten stari ni nasedel. Rekel je, da ti siliš v vojno, da sta se nič kolikokrat že pogovarjala o tem ter se ti nisi hotel ukolniti ter razne takšne bedarije. Toda dovolj z tem besedičenjem! Kaj sedaj? Pridobiva titane na svojo stran in Pozejdona?" Nervozno se je mladi bog pričel prestopati iz noge na noge saj bi bila trenutno edina stvar, ki bi ga pomirila, vojna. Boj. Brizganje krvi in žvenket orožja, ščitov in oklepov.

Pretegnil se je na prestolu, da je vse zapokljalo, ob tem pa je po Podzemlju grozljivo zadonelo in zaskripalo, kot da bi odprl vrata katerih tecajev ne bi naoljili ze nekaj sto let. Lenobno je iztegnil prste in se zazrl v razsrjenega boga vojne."Kaj res da je to dejal?"se je posmehnil Hades in jezno skrcil prste v pest. "Prav tak je kot jaz, le da se vedno pretvarja kako dober je, in kako vedno zeli vse najbolje... Cepec."je besno dokoncal in svoj pogled odmaknil z Aresa.

Pocasi je stresel z glavo in se dvignil s prestola. Z umirjenimi koraki, ki so odzvanjali med visokimi crnimi stebri, se je priblizal nestrpnemu bogu vojne in se mu zazrl v temne, nemirne oci. "Necak, Zeus je tako preprican v svojo moc in nadvlado, da si bo vzel ves cas ki si ga bo zelel vzeti, zato se nama pac ne mudi. Ne smeva hiteti, ali pa se bova prenaglila in zamocila zadeve."odstopil je za korak in se grenko, mracno nasmehnil "Menda se noces pridruziti Titanom in Kronosu tam spodaj, kaj?"zmajal je z glavo, da so se prameni temnih las usuli na obraz, in se z rokami sklenjenemi na hrbtu sprehodil nazaj do svojega prestola. "Ne, ravnati morava preracunljivo in previdno, kajti trenutno sva v manjsini. A zagotavljam ti, da nisva edina dva bogova, ki imata Zeusa povsem vrh glave..."njegov glas se je razpustil v mehak hehet, ki je se izkusenim ter vsega vajenim dusam nagnal strah v nesnovne kosti in jim zledenel neobstojeco kri v davno mrtvih zilah.

Trmasto je Ares vrnil divji neukrotljivi pogled stricu dokler se le ta vendarle ni namenil nazaj na prestol. Čeprav se je zaslišal marsikater krik smrtne duše v posmrtnem življenju je bog vojne ostal miren kolikor mu je pač narava njegovega mišljenja to dopuščala. Ponovna omemba zaprtega dedka in titanov ga je namreč spomnila na zastavljeno vprašanje, ki ga je misleč, da ga je Hades preslišal, tokrat glasneje izrazil. "Morda bi si lahko podjamarila titane? In na čigavo stran se je vendar postavil Pozejdon? Kaj bo potem sedaj najina naslednja poteza? Nisem bog razmišljanja temveč bog dejanj."
Iz čistega dolgčasa med čakanjem na odgovor vladarja podzemlja je Ares poprijel po opasanemu meču ter pričel navajeno tolčti po nič hudega sluteči lutki, ki se je pojavila pre njim. Za čuda je bila lutka nadvse človeških oblik in ob krikih čiste groze, ki so prihajale iz njenih ust ob spremljavi brizgajoče krvi bi skorajda lahko dejali, da gre za živo bitje.

Hades je svoj pogled lenobno zasukal nazaj k nestrpnemu necaku, ki je dajal vtis, kakor da se bo ravnokar razpocil na mestu od vse razburjenosti. Ustnice so se ukrivile v namrgoden izraz nejevolje in pocasi je spregovoril "Ares, lepo te prosim, vzemi se v roke in se prisli v potrpezljivost."pocasi se je vzravnal v prestolu. "Stvari, s katerimi se igrava, so delikatne in obcutljive, zato se jih je treba lotiti previdno, predvsem pa ne prenagljeno in lahkomiselno."strogo je pogledal boga vojne, nato pa zavzdihnil. "Vendar imas po svoje prav. Casa za razmislek tudi ni na pretek in ukrepati je treba cim hitreje."

Zmajal je z glavo in stopil s podesta, na katerem je stal prestol. "Pridi, Ares."je dejal in se nasmehnil na nacin, ki bi vsakomur zledenil kri v zilah in ga spravil v kricec, panicen brezglavi tek. Mracni koraki so pocasi izzveneli v temo in dve v oklep in togo odeti postavi je pozrla neprodorna crnina.

Doticni postavi sta obstali pred orjaskimi crnimi, s crnim zelezom okovanimi vrati. "To, necak, je vhod v jeco Kronosa, mojega oceta, in Titanov, mojih bratov, ki smo jih jaz, Pozejdon in Zeus porazili in zaklenili semkaj."je spregovoril Hades in z roko zamahnil proti vratom, kakor da bi lahko bog vojne slucajno in cisto po pomoti spregledal velicastni vhod v bozjo jeco. "Kar me skrbi je dejstvo, da bodo potem, ko jih - ce jih sploh bova - izpustiva, mislili smao na svoje mascevanje. Razumeti moras namrec, da nismo ravno v najboljsih odnosih."bog podzemlja se je kruto nasmehnil in osinil velika vrata pred seboj.

Jezno je usmeril pogled proti stricu ter ga poskušal prebosti z očmi. Vsaj izgledalo je tako. "Stvar z katerimi se igram so smrtniki. In imel ga bom za lutko kolikor časa bom hotel!" Toda Hades ga je očitno ignoriral kajti brez odgovora mu je jasno namignil, da naj se primaja do Kronosove ječe. Z rahlim zmrdovanjem je poslal ubogo človeško bitje vso pretepeno in na koncu z življenjem nazaj na smrtni svet ter stopil za bogom podzemlja.
Šele, ko je bil povsem pri vratih v zapor je zapazil, da ni nikjer tistih, ki so bili zadolženi za varovanje. Presenečenje je zamenjalo jezo in nejeverno se je ponovno obrnil Ares k stricu. "Kje pa so stražarji? Mar si jih že pobil? Ali si jih prepričal? Lahko bi meni pustil, da jih pokončam vendar!" Ponovno je agresivni bog začutil v sebi dvigovanje jeze zatorej se je raje odločil, da preden ga bes spet prevzame še odgovori na nazadnje zastavljeno vprašanje. "Saj lahko izpustiva samo titane, ki bi jim morala znati kontrolirati. Konec koncev sva vendar bogova! In proti meni nimajo ničesar. Srčno namreč sovražijo Zeusa kajti on jih je poslal sem kajne? Ne ti. Torej se ti ni treba nič bati. Oče te je prisilil se spomniš?" Zarotniško je pomežiknil sodrugu ter se glasno zasmejal, da je pričelo odmevati po prostoru.

Ob omembi strazarjev je Hadesov obraz presinila senca pokvarjenega nasmeha, ki pa se je hitro skrila tja, kjer je vedno cakala na primerno priloznost, da se zopet pokaze, medtem ko se je bog podzemlja zopet posvetil svojemu necaku, ki je namrsceno izpostavil odsotnost cuvajev. Namuznil se je in boga vojne potrepljal po ramenu. "Brez skrbi, njihov nenadni odhod je bil povsem nacrtovan."njegove ustnice so se ukrivile v nesramen nasmeh in cez nekaj trenutkov je dodal "Joj, saj bi jih prihranil zate, a kaj ko je bil Cerber lacen."

"Morda pa res..."je zamrmral Hades in s prsti zdrsel po hladni crni povrsini velikanskih dvokrilnih vrat. "Kako si kaj, ocka?"je zamrmral z licem naslonjenim na temno kovino in se zarezal. "To bi bilo pametno, ja."je dejal in pokimal Aresu, ces, naj se mu pridruzi. "Moji dragi bratje,"je dejal in se nasmehnil, "spoznajte mojega in tudi svojega necaka, Aresa."hripavo se je zahahljal in odstopil od visokih vrat. S svojimi prodornimi zelenimi ocmi je prebodel temno kovino, sam pri sebi pa se je pokvarjeno smehljal.

Zdaj je bilo treba samo se odpreti vrata.

Brez nadaljnih vprašanj je Ares sprejel razlago stražarjev saj le te sedaj niso bili več pomembni glede na to, da so bili odpisani.
Z praznim pogledom je sledil pogovoru strica z vrati ter pametno molčal čeravno so se mu v mislih oblikovali stavki. Norec. Z vrati se pogovarja. Lahko verjameš to meč moj? Nadaljne samogovore je prekinilo Hadesovo predstavljanje ter pogled v vrata v čemer je bilo jasno možnost zaznati željo ali ukaz, da naj bog vojne odpre ječo titanov. Toda moško božanstvo se je pametno odločilo, da ne misli tvegati ter se je naredilo neumno.
Počasi je Ares stopil ob trup vladarja podzemlja ter ob glasnem dotikom dlani in ramen spregovoril. "Torej? Kaj še čakaš? Osvobodi jih vendar že!" Mar misliš, da sem toliko neumen in bom tvegal ter jaz odprl ječo? Ne, ne zmotil si se predragi striček.

Takoj ko je zopet ošinil nečaka, je bilo jasno, da si z njim ne bo mogel kaj dosti pomagati, razen morda tako, da ga bo uporabil kot ustrahovalno sredstvo za tistih nekaj sekund, ki jih bo potreboval, da izpuščene titane zopet ukleni pod svoje vezi. Pristopil je k mogočnim vratom in se zazrl navzgor proti samemu črnemu obloku nad njimi, s katerega je sam zase pričel prebirati besede, ki so se zdele izmuzljive kot kače, zapisane pa še toliko bolj. Več časa ko jih je recitiral, boljse je zdelo, kakor da bodo zdaj zdaj pobegnila z vklesanega kamna. Če pa bi se branja tega zapisa polotil smrtnik, bi se mu prav gotovo zmešalo.

Potem ko je prebral vse besede s črnega oboka nad vrati, je odstopil za nekaj korakov in na zadimljeno, temno kovino položil svoje pepelnato sive dlani. Zašepetal je še nekaj grških besed, ki pa so si tako hitro sledile, da je bilo nemogoče razumeti, kaj Hades izgovarja. Nenadoma je prenehal govoriti, kakor da bi odrezal, in obstal, naslonjen na velikanska vrata, glavo pa je imel nekoliko nagnjen o vstran, kakor da bi čakal na nek zvok. Ko je minilo nekaj sekund, je lahko tudi Ares dočakal zvok, katerega zven je v vetru iskal Hades, kajti skozi vse Podzemlje in Olimp je zadonel mogočen zvok bojnega roga, črna vrata pa so se zatresla pod pvimi udarci. Magični zaklepi in brani so padli, Kronos in Titani pa so s silo iskali najhitrejšo pot ven.

Z brezizraznim obrazom je Ares opazoval predstavo svojega strica. Kaj pa je to bilo njemu? Sam se nikoli kaj veliko ni ubadal z vsemi temi magičnimi besedami. Orožje, umiranje in brizgi krvi, to je bilo tisto, kar je vojno božanstvo zanimalo.

Nenadoma je skozi ušesa zadonel klic bojnega roga. Tisto, kar je moškega že od negdaj najbolj mamilo. Sladki poziv, da se bo nekaj končno zgodilo. In medtem, ko je odmev divje vihral vsepovsod so se zaslišali prvi težki koraki. Počasi, nato pa vedno hitrje so se pridruževali še drugi. Iz dna globin ječe so se zaslišali presenečeni in jezni klici, ko so ujetniki ugotavljali, da je konec njihovega ujetništva. Skozi črna mogočna vrata sta pogleda že lahko ugeldala prve strahovite obrise, ki bi v marsikaterem smrtniku povzročil, da bi se mu um omračil. Toda ne bogovoma. Bila sta vajena vsega mogočega saj sta pri vsem mogoče tudi sodelovala.

Kakor divja zver, ki je bila po dolgem času izpuščena in pripravljena na maščevanje, je v predprostor zakorakal eden izmed prvotnih bogov za čigar hrbtom so se kakor mladiči gnetli titani. V vsem sijaju svoje bojne opreme se je Ares postavil pred Hades z razkračenmi nogami, ščitem pripetim na levico in sulico v drugi roki. Izpod bogato okrašene čelade je švigal nikdar potešeni ter razjarjeni pogled agresivneža, ki ni poznal strahu. Toda začuda je namesto besa tam sedja počivalo zanimanje. Z mogočnim glasom je Ares nagovoril svojega prednika, ki je prvi zakorakal v njujno vidno polje in se je sedaj kakor nekdo, ki je dolgo časa počival, pretegoval. "Kronos. Eden in edini." Nagovorjeni je rahlo sovražno pogledal po prostoru in čeravo so oči dobile jezni preblisk, ko je zagledal enega izmed svojih otrok za hrbtom neznanca, je najbližjega prvega ogovoril. "Komu se imam čast zahvalit, da sem bil osvobojen?" Smeh se je odbijal od mračih sten, ko je v vojaško opravo oblečeno bitje zaslišalo odgovor. "Komu le? Nama, ki stojiva pred teboj. Kakor že veš je tale za menoj eden izmed tvojih otrok, Hades. In jaz sem Ares, bog vojne, krvi, bojnega polja, brizga krvi in agresije. Toda postoj preden planeš po plodu svojega telesa. Kajti vedi, da ni on tisti, ki ga moraš potolči. Ne, osvobodila sva te zato, da nama pomagaš premagati Zevsa. Da, njega. Njegov um že od nekdaj ni bil ravno najbolj razsoden toda v zadnjem času gre samo še na slabše. Smrtiki se nas ne bojijo več in napočil je čas, da postavimo stvari v red." Samo upal je lahko Ares, da ne bo Hades igral kakšne svoje podle igre ter bo skrbo izbral svoje besede.