Agora

Glavni trg v Sparti. Tukaj ljudje razpravljajo o javnih zadevah. Ob robu so postavljene stojnice s hrano ter pijačo.

Dawin je na trg prišel prvič po dolgem času, saj na ga na to mesto niso vezali nikakršni dobri spomini, ravno obratno o tem kraju je imel samo slabe spomine z izjemo enega. Tukaj je srečal svojega nekdanjega najboljšega prijatelja, a tukaj sta se par let kasneje tudi razšla saj se je prijatelj odločil, da gre iskati srečo še drugje. To pa se je zgodilo malo po tistem ko so ulovili in zaprl skoraj vso toplo, del katere sta bila on in njegov prijatelj- zato je bil udarec zanj še tako večji. A danes ga je sem pregnala lakota tako kot tudi osamljenost, res da ljudi ni preveč maral zaradi njihove zahrbtnosti a vendar je rabil prijatelja da bi mu zaupal vse svoje tegobe. A hkrati je tudi upal da bo tukaj srečal dekle ki jo opazuje že par dni. Ravno za takšne stavi bi rabil prijatelje je pomislil Dawin. Dawin se je dobro pogledal vse ljudi, ki so bili na trgu- ni jih bilo veliko- a njenega obraza ni uzrl. Ravno pravo števil ljudi, da lahko kaj malega ukradem si je že začel predstavljati Dawin, saj se ni mogel upreti vsej tisti hrano, ki so jo prodajali na tržnicah s hrano. Kraje ga ni bilo sram saj je vedel da je to edini način da ostane kolikor se je da zdrav, saj je že od nekdaj zboleval če ni redno jedel. In Dawin se je kljub temu da je bil brezdomec rad in čim več krat umival. Skratka dal je veliko na videz. Kolikor se pač da če skoraj vsak dan ležiš na drugih umazanih tleh ali na kakšni napol gnili postelji če je slučajno tvoj srečni dan. Dawin je sanjal kako bo bil svet nekoč pravičen, da bodo bili vsi enakopravni a vedel je da je to praktično nemogoče, ker bi bil vedno vsaj eden bolj pohlepen kot ostali. A zdaj ni imel časa da bi razmišljal- hotel je jesti. Šel je do tržnice in in trgovko obletaval z neumnimi vprašanji, da ni imela časa za druge kupce- zaradi tega je se je okrog tržnice zbralo veliko ljudi ki so jezno čakali da bodo prišli na vrsto. In ko je prodajalka končo pozornost posvetila tudi drugim si je v žepe nabasal kolikor se je dalo hrane nato pa zbežal. Usedel se je v vodnjak ki je bil blizu in začel jesti.

Kaios je prispel na trg in se razgledal. Že dolgo je bilo, kar je bil nazadnje v Šparti, ali sploh na Peloponezu. Takrat je prišel sem, da bi se bolje izuril v boju in atletiki, da bi si izboljšal možnosti na naslednjih olimpijskih igrah. Svojega črnega vranca je pustil pri neki krčmi, sam pa se je odločil sprehoditi in poiskati koga od znancev, čeprav je bilo slednjih bolj malo. Ravno se je hotel napotiti vstran, ko je njegovo pozornost pritegnila množica, ki se je zbrala pri neki stojnici. Od daleč je opazoval rjavolasega mladeniča, ki se je nekaj pričkal z branjevko, nato pa kaj kmalu izginil. Ne dolgo zatem ga je spet opazil pri vodnjaku. Odkorakal je tja in se usedel na rob vodnjaka poleg mladca.
"Tisto je pa bila grda zvijača," je karajoče dejal. S tem je pritegnil mladeničevo pozornost in se zazrl v njegove oči. "Ne skrbi, ne bom te izdal. Sicer ne prenašam nikakršnega zločina, vendar pa razumem, da si verjetno zelo lačen, da se zatečeš h kraji."
Naredil je kratek premolk. Nato mu je ponudil roko in se predstavil; "Ime mi je Dikaiosunos, vendar me lahko kličeš kar Kaios. Ti pa si?"

((ok.. to ti je blo res epic dolgo odpisovanje.. Ne bo trajal tako dolgo drugič. Prisežem))

Dawin je mirno sedel na vodnjaku ko se mu je približal neznanec. Je namenjen proti meni? Le kaj hoče.. A takrat pa je neznanec že začel govoriti in je tako zaustavil nadalje razmišljanje. Neznanec se ni niti predstavil; takoj je začel govoriti o njegovi kraji, ki jo je bil videl malo pred tem. Še nekdo, nekdo ki mi bo pridigal o tem kaj lahko in kaj kaj ne smem. Če bi le vedeli kako težko je lahko življenje če se ne rodiš v kakšni bogati družini temveč v revni. Ali še huje če te starši zapustijo tako kot so mene. In ravno ko je Dawin hotel par teh misli izreči tudi naglas je neznanec nadaljeval s svojim govorom. Zgedalo je kot da bi že vadil kaj mu bo povedal, a Dawin ga ni videl še nikoli kar je verjetno pomenilo da je tujec. Saj je Dawin poznal skoraj vse prebivalce Šprate. "Ne.. verjetno ne veš kako grozno je biti lačen. Iz dneva v dan seveda. A sčasoma se navadiš; navaditi se da na skorajda vse. Uf.. Tvoje ime.. Nekam dolgo je. Še vzdevek se mi zdi malo zakompliciran vendar si bi tega mogoče zapomnil. A vendar sedaj sem jaz na vrsti za postavanje vprašanj". Toliko besed a enkrat Dawin ni izrekel že verjetno odkar je odšel njegov prijatelj. "Kdo si? Kaj si? S kje si?.. Pravzaprav če vem kdo si zato ti na to vprašanje ni treba odgovoriti. In zakaj se sploh pogovarjaš z mano? Ali nisem manj vreden kot ti; ves umazan in smrdljiv? Ali pa imaš drugačna načela kot večina bogatašev?"

((predvidevam da je tvoj lik bogat. Če ni pač povej da mal spremenim.. Če sploh še maš čas za tole v šparti))

((No ja, časa imam relativno dovolj. Bom že nekako Sicer pa ja, Kaios je kar bogat, ker je dedoval po svojem stricu))

Kaiosa je presunila iskrenost v sogovorčevih očeh. Že veliko tatov je srečal, največkrat kadar jim je sodil, vendar je le redkokateri priznal svoj zločin in ga osmislil. Večina se je poskušala izgovoriti, pobegniti ali pa preložiti vsaj del krivde še na koga drugega. Ta pa je odkrito priznal. Ni ga bilo sram, da je tat, to je bil zanj pač način življenja, v katerega ga je pahnila usoda.
"Prav imaš," mu je pritrdil Dikaiosunos, "nikoli nisem bil za dlje časa sestradan. Tudi ko sem bil v vojski smo vedno dobili kaj za pod zob, da smo se sploh lahko bojevali. In zato se težko postavim v tvoj položaj. Vendar pa razumem, da si zaradi pomanjkanja prisiljen v krajo, zato te tudi ne bom prijavil. Imam boljšo idejo: kaj ko bi šel z menoj na kosilo? Sam še nisem kosil in menim, da se je bolje pogovarjati ob polnem želodcu in na udobnejših stolih. Prideš?" Vstal je in pomignil Dawinu naj mu sledi. Ravno se je bil spomnil neke prijetne majhne krčme le kakšno ulico od Agore, v kateri je često obedoval ko je bil nazadnje v Šparti.
Ko sta z Dawinom prispela do krčme in se usedla za prosto mizo pa je začel spet govoriti.
"Torej, če se prav spomnim, si vprašal kdo sem in od kje. Poleg svojega imena ti lahko le še povem da živim v Atenah in da sem pravzaprav navaden, mogoče le malce bolj premožen Atenski državljan. Ne bom te utrujal z naslovi. Na vprašanje kaj sem, pa ne morejo niti najmodrejši točno odgovoriti. Sem človek, kaj več ne vem kaj naj bi še dejal." Naredil je kratek premolk in z resnim tonom nadaljeval;
"Vprašal si tudi, zakaj se pogovarjam s teboj in pa če se mi zdiš "manjvreden". Moj odgovor se glasi, da nihče ni manjvreden le zaradi količine premoženja, ki ga ima. Manjvredni so le ljudje, ki zavestno in iz zlobe vršijo zločine, torej morilci, izdajalci, tatovi..." Ker se mu je zazdelo, da je ob omembi slednjih Dawin trznil je še dodal:
"Seveda s tatovi mislim na tiste, ki kradejo iz koristoljubja in pohlepa. Nekdo ki je oblečen kot ti bodisi ni uspešen tat, bodisi ne krade zlata in podobnih stvari. In ker sem se na lastne oči prepričal o tvojih "sposobnostih", lahko rečem da spadaš med zadnje."
Ravno je hotel nekaj vprašati, ko je prišel krčmar z namenom da ju postreže. Ko je videl Dawinovo opravo pa je zamahnil z roko in glasno rekel: "Takim ne strežemo tukaj. Pojdi drugam!"
Dikaiosunos je naglo vstal in stopil bližje h krčmarju. "In zakaj ne?" ga je vprašal s prikrito jezo v glasu.
"Zato ker je razcapan, ker smrdi, in ker bo verjetno izmaknil kaj iz moje mošnje ko ga ne bom gledal!" je siknil óni.
Kaios je besno pogledal krčmarja, nato Dawina in spet krčmarja. Z enim gibom si je odpel ogrinjalo, odel Dawina vanj, in dejal krčmarju:
"On je tukaj z menoj. Glede oprave se ne pritožuj, saj je ogrinjalo verjetno vredno več kot vse kar trenutno nosiš ti. Glede smradu," vrgel mu je zlatnik in ta ga je takoj ujel v dlan, "mislim da bo tole dovolj. Kar pa se ima tvojih sumov ti zagotovim, da bom sam plačal karkoli kar bi ti zmanjkalo medtem ko bom tukaj. Imaš še kakšno težavo?"
Ko je krčmar nemo odkimal se je Kaiosu na obrazu razlegel majhen nasmešek.
"Naročila bova kosilo za dva. Glej da bo pečenka še topla in sočna, pa tudi kakšen hleb kruha bi prišel prav."
Ko je krčmar odšel, se je nasmehnil in spet nagovoril Dawina;
"Torej kje sva ostala? Oh saj res, pravkar si mi hotel povedati svoje ime, kajne?" je dobrodušno dejal in opomnil sogovorca, da se mu pravzaprav še vedno ni predstavil.

((Oprosti ker sem avtomatično sklepal da gre tvoj lik zraven, upam da ti ne kršim preveč svobode.))

((sej kul. SAm ti maš čist neki globkeposte se mi zdi...))
Nato se je vse zgodilo tako hitro-neznanec, ki mu naj bi bilo ime Kaios ga je povabil na kosilo. Možak mu ni dal niti časa za premislek. Bil ga je namreč skoraj povlekel za sabo. Saj ne da bi Dawin zavrnil predlog; nikoli se ni branil hrane. In čeprav ga je povabil neznanec. Dawinu je bilo zabavno gledati kako je prodajalka, ki ji je prej ukradel sadje gledala. Le zakaj me gleda? Je ugotovila, da sem ji ukradel hrano ali pa jo pač zanima kaj delam s tako bogatim človekom. Upam da je zadnje saj mi drugače ne bom več zaupala. In to pomeni da ji ne bom več mogel krasti. Pa tudi celoten trg je bil zdaj bolj prazen. Večina ljudi je bila zdaj doma na kosilu. Tam so bili po večini samo še taki brezdelneži kot Dawin. In tudi večina tržnic je bilo že zaprtih in pospravljenih. Dejansko sta ostali le še dve; tista s katere je danes kradel in neka majhna ki je prodajala orožje. Tam ni bilo videti nobenega prodajalca zato je Dawin pomislil da bi vzel kakšno bodalo saj se mu je prejšno zlomilo ravno prejšnji dan. A ni imel časa saj je neznanec hodil malo prednjim; Dawin pa nikakor ni hotel zamuditi za prvo spodobno kosilo po kakšnem letu. Zato je raje hitro hodil za možakom. Kočno sta prišla v neko gostilno. Čeprav nista hodila dolgo-gostilna je bila takoj za vogalom- se je Dawinu zdelo, da sta hodila dolgo. Ni bil namreč navajen, da bi koga ubogal; kaj mu šele sledil kot kuža. Gostilna je bila zanikrna. In mogoče je bil ravno to tudi razlog zakaj Dawin še ni bil v njej. Imela ni niti table z imenom, pred vhodom pa sta bili dve kuri ki sta pobirali kruh s tal. A ko sta vstopila v gostilno je Dawin spremenil svoje mnenje o njej. Znotraj je bila namreč veličastna. A Dawinovo mnenje se je spet spremenilo ko mu lastnik ni hotel postreči. Dawin se je je roko že stegnil proti pasu-tam je imel do včeraj nož- a sedaj tam ni začutil ničesar. A saj ga lahko premagam tudi brez tega je pomislil Dawin. A ravno ko se je Dawin hotel postaviti zase je začel govoriti Kaios in to v Dawinovo korist. Na njega je celo vrgel plašče rekoč "Kaj pa zdaj ko je le njegov plašč vreden več kot vse kar imaš ti?". No vsaj nekaj v tem stilu. In na koncu se je tečni možak le vdal in prinesel na ima bi kosilo. "Dawin mi je ime. Več ne rabiš vedeti."

((zard mene lahko skos pišeš kaj jz delam. če si bol k ne prepričan, je lažje pisanje mal pol))

Dikaiosunos se je ob zadnjem komentarju sicer malce namrdnil, ampak za trenutek ni rekel ničesar. Prešerno se je nasmehnil in dejal:
"No Dawin, veseli me, da sem te spoznal. Zdaj pa dober tek in..." hotel je reči na 'na zdravje', ko je opazil da nimata pijače. Z roko je trščil po mizi in glasno velel lastniku gostilne: "Krčmar, takoj da mi prineseš amforo vina, po možnosti najboljšega!"
Ta je kmalu prihitel in jima prinesel dve kupi in pa glineno amforo. Nalil jima je, nato pa kar hitro odšel.
"Torej na zdravje in dober tek!" je rekel Kaios in podržal kupo v zrak in usmeril pogled v Dawinove oči.

((Se oproščam za kratek post, trenutno je moj navdih bolj tako-tako.))

Končno sta le dobila kosilo. A brez vina. To Dawina niti ni motilo saj ni maral alkohola; sploh pa ne zdaj ko je bil zraven neznanca. Mogoče pa ga je hotel napiti in ga potem okrasti ali pa kaj drugega. Saj ni imel nič za ukrasti. A možak se je je spet zelo razjezil nad gostincem. Hitro je prišel z vinom potem pa spet odšel. "Hitre jeze si veš. Zakaj pa si me sploh povabil na kosilo". Takoj zatem pa je začel jesti.

((poravim jutri mami spet))