Obrobje gozda

Ob obrobju gozda rastejo predvsem mlada, tanka drevesa, ki niso zelo gosto skupaj. Gostota ter starost dreves se seveda poveča, ko gremo globje v gozd.

Kallisto je spretno skočila iz svojega konja in pogladila njegovo mehko, belo dlako, preden se je ozrla okrog sebe. Bila je utrujena - jahala je kar nekaj dolgih ur, preden je sploh prišla do gozda in vmes je v glavi še vedno imela jasno sliko očeta, ki ji je razlagal, da bi bilo vstopiti v gozd naravnost neumno. Le da si ni mogla pomagati, gozd Dadia jo je z vso svojo nevarnostjo in zavitostjo v skrivnosti in tančice privlačil bolj, kot bi si bila pripravljena priznati. In po drugi strani je izgledal popolnoma neškodljiv, čeprav je še preveč dobro vedela, da videz ponavadi vara.
Privezala je svojega konja ob drevo in se prepričala, da ne bi mogel pobegniti, potem pa je slekla svoj plašč in ga pustila ob konju, saj ji je bilo vroče. Ostala je v beli obleki, na njenem obrazu pa se je ob pogledu na neko rožo pojavil nasmešek. Bilo je očarljivo in navsezadnje bo imela časa za raziskovanje še več kot dovolj, se je odločila in potisnila svoje svetle kodre stran, potem pa se je odpravila do rože in se sklonila, da jo je lahko poduhala, ob tem pa se je znova zadovoljno nasmehnila. Ni se počutila preveč ogroženo - navsezadnje pa se je za njenim pasom skrival tudi dolg in oster nož, ki ga je znala uporabljati. Le česa bi se morala bati?

Kanasron

Velikanski orel je letal v vrtoglavih višinah in zrl proti deželam smrtnikov, kakor je najraje počenjal v zadnjem času. Preletel je že mnoga mesta in mnoge trge, tokrat pa ga je pot zanesla v bližino odmaknjenega in nekoliko skrivnostnega gozda, ki so ga naseljevala nadvse nenavadna bitja. A prvo kar je uzrl, ga je presenetilo, saj ni šlo ne za kentavra, ne za minotavra, pač pa za človeka. Mlado dekle na belem konju je prijezdilo v bližino gozda in tam razjahalo, ni pa se zavedalo, da jo nekdo opazuje, opazovalo jo je precej oči, le da so bile štiri bolj osredotočene nanjo - dvoje orlovih in dvoje minotavrovih, globoko v hosti.
Orel je bil zelo radoveden, kako bo potekalo to srečanje, saj je do zdaj videl le malo srečanj med smrtniki različne vrste, zato je spremenil obliko in prevzel podobo mnogo manjšega in manj vpadljivega ptiča, ki se je urno spustil v globine, nekajkrat še zaokrožil nad drevesnimi krošnjami, kjer je bil zrak precej vlažen, ter se nato spustil na nižjo vejo drevesa, tik za mladenkinim hrbtom. Šlo je kajpak za Zeusa, ki so ga smrtniki vselej zanimali in vedno jih je rad preučeval in ocenjeval, v zadnjem času, ko so se zadeve na Olimpu tako zaostrile, pa ga je tovrstno početje še bolj sproščalo. Kot majhna taščica je sedel na tanki veji borovca in z zanimanjem zrl proti jasi, kjer je stalo dekle, kajti radovednost ga je vselej prevzemala.

Siva gmota, ki se je izluščila iz senece dreves je dobila obliko minotavra, Kanasron je dekle opazoval že nekaj časa, ker je ni mogel uvrstiti v nobeno izmed kategorij, ki si jih je oblikoval v glavi se je odločil da stopi tja in se pogovori z njo.
Z dolgim koraki se je odpravil proti njej, ker so po vejah pele ptice in je bil gozd poln življenja in šumov ga dekle sploh ni slišalo, pa tudi če bi ga, je računal, da jo bo strah ob pogledu nanj ohromil za toliko časa, da se ji bo lahko mirno približal. Stal je kaka dva koraka stran od nje, tedaj se je z enim skokom znašel tik za njo tako da jo je prekrila njegova senca, v istem trenutku je zarjovel '' kdo si in kaj delaš tu, si morda poslanka bogov ali pa zgolj dovolj nora, da si prišla sem.'' po zadnjem stavku je prhnil skozi nodzrvi, da je pokazal zaničevaje do takih bitij. Nato pa je s srepečim pogledom svojega edinega očesa čakal na odgovor.

Lahko je čutila, da je gozd okrog nje živ - poln drugih bitij in kakorkoli je že bilo, to je ni vznemirjalo. Morda je bilo to tisto, kar je bilo narobe z njo, vse preveč rada je pustila hitrim vtisom, da so jo zavedli, tako ali tako pa jo je njena vedoželjnost vedno prignala do točke, ko se ni mogla več obrniti. V tistem trenutku je bila popolnoma slepa za vse okrog sebe, saj je bila preveč zaposlena s tem, da je cvet rastline utrgala in svoj pogled uprla vanj, potem pa je nekaj vrglo senco na njeno drobno postavo in v trenutku se je vzravnala in se ob grmečim glasom zdrznila, potem pa se je obrnila.
Celo Kallisto je za trenutek ostala brez besed. Bitje za njo je takoj prepoznala - bil je minotaver in ni mogla trditi, da ni še kdaj slišala za ta bitja - prebrala je vse preveč knjig, da bi ji omembe teh bitij ušle. Vanjo je upiral naravnost grozen pogled, ampak v tistem trenutku jo je obšlo zanimanje za nenavadno bitje, ki je ves strah potisnilo v ozadje in njen pogled je zdrsel po njegovi postavi. Nikoli si ne bi mislila, da minotavri dejansko obstajajo in zdaj, ko je imela enega pred seboj, se je na njenem obrazu zarisala senca čustva, ki bi ga lahko poimenovali strahospoštovanje. Potem pa se je zbrala - navsezadnje se je morala. "Jaz sem Kallisto," je mirno odgovorila na njegovo vprašanje, ob tem pa spustila roko s cvetom ob svoje telo. "Bojim se, da sem zgolj dovolj nora, da sem tukaj," je nadaljevala, njene modre oči pa so obstale na njegovem očesu. Očitno ni spadala med njegova najljubša bitja in po pravici povedano, ji je bilo vseeno. Nekje v njeni notranjosti se je nekaj premaknilo - drobna zavest, da so bile morda vse zgodbe resnične in da so vsa bitja zares obstajala. In čeprav so bili minotavri še prevečkrat opisani kot krvoločna in agresivna bitja, si ni mogla pomagati. "In kdo si ti?" V njenem glasu je bila tista običajna mirnost, pomešana z zahtevo po njegovemu imenu - kar je bilo morda od nje naravnost neumno, a popolnoma jo je zavedla vedoželjna stran njene osebnosti.

Dekletov ravnanje je potrdilo kar je Kanasron že slutil, popolnoma nora, brez spoštovanja do mogočnejših od nje, verjetno tudi brez vere v bogove, in kar je Kanasrona najbolj motilo strašansko radovedna. '' Kdo sem jaz sem Kanasron najstarejši med minotavri pravijo mi, starec, čarovnik, rdečeoki, brezrepi,'' vzdevke si je izmišljal sproti vendar pa so vsi izvirali iz resničnih lastnosti, razen seveda čarovnik, minotavri in čarovnja niso šli skupaj. Nazadnje pa je povedal še zadnji vzdevek ''ubijalec kiklopov. Kar pa se tiče tega kaj bom storil s tabo, najverjetneje te bom pustil pri miru kajti v tem gozdu sem zaradi nečesa drugega, ta čas ko ga čakam pa mi lahko zastaviš še kako vprašanje, saj vidim, da se te ne bo mogel odkrižati ubijam pa tudi nerad. torej te zanima še kaj saj vidim, da do danes nisi povsem verjela v naš obstoj.'' po tem se je namestil v travo poleg nje v nekakšen sključen položaj, da je imel svoje oči poravnane z njenimi, vendar pa je ni poslušal, kajti v zraku je čutil napetost, ki se je pojavila v navzočnosti bogov in vedel je, da je tisti po čigar navodilu je prišel sem, prispel.

(( Zevs))

"Le redki ljudje verjamejo v obstoj drugačnih bitjih dandanes Kanasron, saj jim to onemogoča njihov napuh" se je iz neznane smeri razodel umirjen in globok glas in že hip zatem je za mladim dekletom stal visok možakar v preprostih temnih oblačilih, ki se je opiral na pohodno palico in izpod gostih obrvi z zanimanjem opazoval prizor. Njegov obraz je bil umazan in gubast, njegova brada pa je delovala zelo neurejeno. Kako je prišel, ni bilo jasno nikomur, saj se je kar iznenada prikazal za mladim dekletom, a če bi bil kdo zelo pozoren, bi lahko ugotovil, da je ena ptička z drevesa izginila.
"Kje so še dnevi, ko sem lahko prosto taval po ulicah Aten. Ljudje so me izgnali in to prav zaradi moje drugačnosti" je z nezadovoljnim glasom dejal možakar, prhnil in se nekoliko približal dvojici. Izpod dolgega plašča je privlekel umazano čutaro, si jo ponesel k ustom in napravil dolg požirek osvežujočega napitka, ki ga je vsaj na videz okrepčal, pri tem pa je pil tako pogoltno, da mu je voda kapljala po vsej bradi na tla. "Ah ja, za mano je dolga pot mlado dekle, saj sem le preprost berač, ki si ne more privoščiti konj ali česar drugega in mora vse opraviti z nogami." Berač je utrujeno sedel na velik kamen, ki je stal v bližini in deloval, kakor da minotavra sploh ne opazi. "Prav lepa mladenka si" je dejal z nekaj poželjivosti v glasu in ji pomežiknil. "Bi imela toliko usmiljenja, da bi mi pregledala hudo rano, ki sem jo staknil vzdolž poti in mi povedala kaj o sebi? Moja radovednost ni nikoli dovolj potešena, bogovi pa se zame sploh ne zmenijo. Le s čim smo se jim tako zamerili?" Starec je pogledal v nebo in žalostno odkimal, nato pa dvignil prekrito roko in razkril veliko rano na desni dlani, ki se mu je že gnojila.

V njenih očeh se je samo za trenutek jasno odražalo presenečenje, potem pa je Kallisto svoj pogled sklonila. "Potem pa se opravičujem, Kanasron, ker ti nisem izkazala dovolj spoštovanja," je spregovorila, medtem ko so se vsi podatki v njeni podzavesti počasi začeli sestavljati v celoto, ki je bila tako neverjetna, da jo je istočasno vznemirjala in strašila hkrati. Opazovala je mogočno bitje s popolnoma resnim izrazom na obrazu, medtem ko je prikimala. "Marsikaj me zanima," je priznala, potem pa je ugotovila, da ima preveč vprašanj, ki so se vrtinčila po njeni glavi, zato je za trenutek zaprla oči, da bi se zbrala, potem pa je svoje oči ob neznanem glasu v hipu znova odprla in s pogledom poiskala možakarja, ki je spregovoril in se je kar iznenada pojavil za njo, le da je to tokrat ni tako močno presenetilo.
Poslušala ga je, ne da bi ga prekinila, potem pa se je ob njegovih zadnjih besedah vzravnala in se mu približala, svoj pogled pa usmerila na njegovo roko. Svoji dlani je previdno položila ob njegovo rano ter otipala mesto okrog rane, se namrščila sama pri sebi in dvignila pogled. "Bojim se, da ljudje v Atenah res niso najbolj naklonjeni drugačnosti," je spregovorila, čeprav so bile njene misli že drugje - kljub temu pa ni mogla skriti obžalujočega podtona, saj je tudi sama prav dobro vedela, da v Atenah preprosto ni bilo dobro, če si bil drugačen. Obrnila se je ter s hitrimi koraki odšla do svojega konja, ob sedlu odprla manjšo torbo in vzela stekleničko in blago, ki bi lahko služilo kot povoj, ter se vrnila k možakarju. "In skoraj prepričana sem, da ni nič o meni vredno omembe. Poimenovali so me Kallisto, odraščala sem v Atenah in sodeč po mnenju ljudi imam vse preveč rada knjige ter vse, kar je s tem povezano," se je nekoliko otožno nasmehnila, potem pa odprla stekleničko. "Tole bi lahko rahlo zapeklo," je razložila in z dobršno mero previdnosti opazovala, kako so se kapljice zelišč ustavile na rani, na njenem obrazu pa je bil izraz popolne zbranosti. "Morda se ne bi smeli toliko zanašati na bogove," je mehko pripomnila, medtem ko je svoj pogled dvignila k njegovim očem, da bi preverila, če ga je njeno početje bolelo. Vzela je blago, ga spretno ovila okrog rane in se opravičujoče nasmehnila. "To je vse, kar lahko naredim. Veliko bolj bi vam lahko pomagala, če bi bili pri meni doma." Tam je imela več stvari, s katerimi bi mu lahko pomagala, saj je na pot vedno vzela samo najnujnejše.

Ko se je za dekletom pojavil starec, Kanasron ni bil presenečen, vendar je po obliki v kateri se je Zeus pojavil sklepal, da ni hotel biti prepoznan zato mu je previdno dejal, '' pozdravljen sin časa, torej si prišel.'' Vzdevka sin časa se je spomnil mimogrede saj je vedel, da je bil Zeusov oče Kronos-čas, hkrati pa se mu je tudi zdelo da dekle, ki je hitelo pomagati, tega ne bo povezalo in ničesar posumilo.
Tedaj se je Kanasron spomnil, da bi lahko tudi on vsaj navidezno pomagal zato je z svojega hrbta snel vinski meh, iz katerega je pil na svojem potovanju, ga ponudil Zeusu in dejal pijte vino vas bo okrepčalo. Nato se je obrnil k dekletu in dejal, ''povedal sem ti kako mi je ime, ničesar pa ne vem o tvojem imenu in rodu. Kar pa se tiče tebe sin časa ali se bova pogovorila tu ali pa kje drugje na samem,'' s temi besedami je pomignil proti dekletu in jo pogledal z dvomljivim pogledom, saj je menil da je nebi bilo dobro vpletati ali pa, da bi ji bilo stvar treba najprej razložiti, kar je pri ljudeh njene vrste trajalo precej časa.

Poslušala je besede minotavra, ne da bi jih zares slišala, saj so bile vse njene misli trenutno usmerjene na možakarjevo rano in po njenih mislih so drveli drobci besedil o ranah, ki jih je že prebrala in si jih v trenutku tudi zapomnila. Njeno čelo je bilo lahno namrščeno, potem pa se je ob besedah minotavra znova obrnila, na njenem obrazu pa je bil tokrat resen izraz. "Moje ime naj bi pomenilo 'najlepša'," je nadaljevala in ob tem skoraj čutila rdečico, ki se je na njenih licih pojavila vedno, kadar je bila prisiljena govoriti o tem. "O tem ne morem soditi, ker sta mi to ime dala starša. Moja mama je že pokojna, moj oče pa je trgovec, zato sem videla že veliko sveta - vedno me je privlačilo neznano in rada raziskujem, prav tako pa sem prebrala že ogromno knjig. Verjamem v logiko, ne v kaj drugega," se je mehko nasmehnila sama pri sebi, svoj pogled pa za trenutek zadržala na možakarju. "In kot je najbrž očitno, sem samo preprost človek," se je znova obrnila proti Kanasronu ter mu namenila polovičen nasmešek, ko je odgovorila na njegovo vprašanje.