Kanasronova votlina

Votlina ob vznožju griča v bližini Tirinta v njej izvira potok, ki se v bljižini izliva v morje. Po stenah votline so pritrjene police z nazrazličnejšimi zelišči in mazivi, v kotu votline je na steno naslonjen okostnjak v popolnem hoplitskem oklepu. ob steni je večja obklesana skala, ki služi za mizo manjša skala pa kot stol, miza, pokrita s kožo služi tudi kot postelja. Pri vhodu v votlino se k steni stiskata ognjišče in Zevsov oltar nad vhodom pa visi velikanska kiklopova lobanja, ki priča o mogočnosti lastnika votline. V tla je izdolben žleb po katerem se premika težak kamen s katerim se lahko zapre vhod v votlino.

Velikanski orel je že dolgo časa preletaval nebo in zrl proti porušenemu Tirintu, o katerem so krožile vse mogoče novice. Vedel je, da se spodaj dogaja nekaj pomembnega, saj so spremembe vse močneje zaznavali tudi smrtniki in le ljudje so bili še tisti, ki so bili za tovrstne dogodke slepi.
Ko se je posvet med kentavri in minotavri končal in so slednji kentavre pregnali iz Tirinta in ga razglasili za Hadesovo, se je orel spustil nižje in se približal osamljeni votlini na robu mesta, kjer je bival eden izmed minotavrov. Ob stiku orlovih krempljev z mehko travo, je zasijala močna luč in sredi pustinje se je prikazal visok možakar, medtem ko o orlu ni bilo več sledu. Mož je bil že v letih, saj ga je krasila gosta brada in lasje,odet pa je bil v popotni plašč temnih barv, medtem ko je v desnici stikal preprosto palico. Ozrl se je naokrog in svoj pogled usmeril proti velikanskemu kamnu, ki je zapiral vhod v jamo, kamor je bil obiskovalec namenjen. Mož je dvignil levico in z njo lenobno zamahnil po zraku in zgodilo se je nekaj neverjetnega - ogromna skala se je dvignila in po žlebu zdrsnila vstran, tako da se je za njo nenadoma prikazala velika luknja. "Pa poglejmo, kaj bodo imeli povedati minotavri" je zamrmral Zeus, ki je prav dobro vedel, kako so ga slednji izdali, a svoj bes je uspel krotiti. Počasi je vstopil skozi vhod in se ob pogledu na kiklopovo lobanjo zgolj medlo nasmehnil. Znašel se je v temnem in zadušnem prostoru, ki je prav šepetal o tem, kdo je njegov lastnik. Vse predmete je zgolj na hitro preletel in se za dlje ustavil na pozlačenem oltarju, ki je uprizarjal njega samega, Zeusa. "Glej no, prav zanima me, kako dolgo bo ta oltar še stal tukaj." Zeus ni poznal minotavra, ki si je lastil to jamo in si je njegovo domovanje izbral naključno, a še preden bi znesel svoj srd nad bitji, ki jim je nekoč pomagal, je želel izvedeti kaj o njihovih načrtih, saj bi tako morebiti izvedel več o tem, kaj jim je Hades obljubljal in posledično to, kar brat planira.
Brez kakršnega koli obotavljanja se je posprehodil do svojega kipa in sedel na rob oltarja, ter sklonil pogled. Željno je čakal na prihod lastnika, saj mu je imel povedati marsikaj, še več pa je imel izvedeti od njega.

Iz grmovja je planil zajec hip za tem se je grmovje upognilo do tal in skozenj se je pririnil bikovska glava, nato pa celoten minotaver. Njegova slaba volja je iz minute v minute naraščala. Na poti v svojo votlino je hotel poiskati nasvet pri driadah, vendar so te skrivnostno izginile iz svojih prebivališč.
Tedaj je opazil da ob Zevsovem oltarju sedi mož, v trenutku ko sta se njuna pogleda srečala je vedel da je to eden od bogov, ki je prišel terjat pojasnilo. Za trenutek je okleval nato pa zbral ves pogum se ponosno vzravnal in stopil k možu. Ali sem mrtev ali pa do vratu v dreku si je mislil. Vendar je v njem prevladal ponos zato je rekel ''kdo izmed nebeščanov si je vzel čas in me prišel obiskat? '' Nato pa s strahom čakal na odgovor.

Zeus je Kanasronove težke korali zaslišal že od daleč, a se ni zganil, dokler minotaver ni vstopil v votlino in se mu približal. Tedaj je možakar vstal, se vzravnal in se pozorno zazrl minotavru v oči. Minotavri so bila bitja, ki niso nastala pod Zeusovo voljo, a vendar so ga nekdaj spoštovala in cenila, kakor so ga cenila vsa bitja tega sveta. Bil je prvi in največji od bogov, tisti, ki je rešil vse ostale in osvobodil svet od tiranstva titanov in zdaj se mu bodo ta bitja, ki jih je nekdaj varoval, zoperstavila? Ne, tega ne bo dovolil, a v njem je bilo dovolj potrpežljivosti in razuma, da ni nastopil, kakor bi v tem trenutku Ares.
"Zeus, poglavar bogov in tisti, ki vas je davno tega ščitil pred Kronosom in njegovimi titani. Ali pa ste mar že to pozabili?" Zeusov glas je bil strog in odločen, v njegovih temnih očeh pa ni bilo prepoznati nobenega čustva. Za trenutek je zrl minotavru neposredno v oči, nato pa se je zasukal in se posprehodil preko votline, ter obenem zrl v tla. Po nekaj trenutkih napete tišine je znova ošinil Kanasrona in obstal. "Ne razumem, kako mi lahko hrbet obrnejo tisti, ki sem jih zmeraj ščitil, tisti, ki jim nisem skrivil niti dlake! Je to vsa zahvala, ki jo prejmem po toliko letih varovanja, je to vsa zahvala, ki jo prejmem, ko sem vas z besedami zaščitil pred srdom bratov in sester, ko ste pokončali kentavre? Še Hades vas je tedaj zanemaril in prepustil nemilosti ostalih bogov!" Zeusov glas je odmeval preko sten jame in za trenutek se je razodel v polni moči, njegova obleka je zasijala in ko je s palico živčno udaril ob tla, so iz nje priletele strele. A hip zatem je spet prevzel podobo navadnega smrtnika in ko se je približal Kanasronu, so bile poteze njegovega obraza milejše. "Kaj pa praviš na to ti, Kanasron? Se strinjaš s svojimi brati in jih podpiraš v hudodelstvu, ki ga počnejo, ali zreš na stvar drugače? Meni ne moreš lagati, saj lahko uzrem v vsakega smrtnika, a tokrat hočem slišati resnico s tvojih ust."

Minotaver je nenadom planilo v krohot '' Zevs če misliš da se večina spominja kako si jih obvaroval se motiš. Minotavri ne prinašamo z roda v rod ne hvaležnosti ne zamer, od tistih, ki si jih rešil sem živ le jaz ter mogoče še dva ali trije. Kar pa se tiče vprašanja zakaj Hades, minotavri živimo za boj in Hades je bil tisti, ki ga je prvi ponudil, če bi prej prišel ti ali Pozejdon bi se moji bratje obrnili k njemu. Drugi razlog pa je da je Hades najstarejši od bratov in mu zato izkazujejo spoštovanje'' Kanasron je zmajal s svojo velikansko glavo in se še vedno hahljal ob misli na to kako slabo bogovi poznajo navade drugih bitij.
Stopil je v kot votline in pobral zaprašen ščit, ki je ležal na tleh. Iz njega je očistil prah, ki se je nabral in na njem je zasijal Meduzina glava, ga zopet postavil na svoje mesto, ta čas je izkoristil da je oblikoval odgovor, ki bi bil resničen in za silo ugodno zveneč, nato je zopet stopil pred Zevsa in rekel, '' Kar pa se tiče strani, ki sem jo jaz izbral, čigav oltar stoji pri vhodu, tvoj ali Hadesov? Povem ti, da se nisem hotel prenagliti in zato sem načrtoval, da bom počakal kaj se bo zgodilo. Toda sedaj, ko si k meni prišel ti sam vladar bogov, ali sploh imam izbiro?

"Tako torej" je povsem mirno odvrnil Zeus, ki ga je minotavrov nenadni krohot nekoliko presenetil, a tega ni nakazal. Napravil je nekaj korakov po mračni jami in ob tem preletel minotavrove besede. Res je bilo, da je sam vedel sila malo o minotavrih in njihovi kulturi, saj jih ni ustvaril, niti nikoli niso bili v središču njegove pozornosti, a da tako pozabijo stvari, ki jih ne bi smeli nikoli? Hades je bil vsekakor prebrisan in takoj ko je mogel, je pograbil priložnost in obiskal bitja, ki so mu kot sluge med najbolj pripravnimi. Vladar bogov tu ni mogel kaj veliko storiti, res bi sicer lahko Tirint v trenutku spremenil v prah z vsem, kar je prebivalo v njem, a to ni bila njegova želja, niti se ni želel spustiti na to raven, da bi ga minotavri opravičeno nazivali kot morilca.
Naslednje minotavrove besede so ga nekoliko presenetile, a v njih je uzrl resnico. Kanasron ni bil na Hadesovi strani in potemtakem Tirint ni bil več varen zanj, a kaj storiti z njim? "Oltar je res moj, a predmeti smrtnikov niso večni in kaj hitro se zna zgoditi, da ga bo nadomestil Hadesov. A ti govoriš resnico, to vidim..." Zeus se je približal minotavru in ga ocenjujoče opazoval. Nazadnje se je nasmehnil in odkimal z glavo. "Vsi imamo vselej izbiro, a razmišljaš pravilno. Moj srd je prevelik, da bi zdržal pogovor z enim od izdajalcev, a ker sem milostljiv, Tirinta ne bom spremenil v prah, kakor sem prvotno načrtoval. Naj se tvoji bratje borijo za Hadesa in na koncu bodo videli, ali so prav izbrali. Kar se pa tebe tiče Kanasron, si se znašel na pomembni življenjski prelomnici. Le ena od poti je pravilna in če boš krenil po slednji, te na koncu čaka neprecenljiva nagrada, a če boš krenil po napačni, bo konec grenak. Kako boš nadaljeval svojo pot? Se boš odločil sam, ali bi rabil nasvet kakšnega določenega bitja?" Zeus je vedro pogledal proti ščitu z Meduzino glavo in nato nazaj proti minotavru.

Kanasron se je priklonil pred velikim vladarjem bogov ter z najbol slovesnim glasom kar ga je premogel dejal '' moje življenje je v tvojih rokah ukaži mi in storil bom''
Potem se je vzravnal in s pogledom preletel orožje, ki ga je nakopičil v votlini. Povsem ob vhodu je slonelo bojno kladivo, pripadalo je istemu kiklopu kakor lobanja nad vhodom, bilo je dolgo končalo pa se je z brezoblično gmoto osti bin bunk. S pogledom je hitro preletel sekire bile so različnih velikosti vendar ga je vsaka izmed njih spomnila na kak boj, ki ga je bil v mladih letih. Nazadnje pa se je njegov pogled ustavil na težki kovinski gorjači, bila je kak meter dolga končala pa se je z velikansko železno kroglo. To gorjačo je uporabljal največ časa, bila je dovolj lahka da jo je vihtel z eno roko tako da je v drugi roki lahko držal ščit. Pobral je ščit z meduzino glavo ter gorjačo ter z njo začel udarjati po ščitu pri tem pa na ves glas vpil '' Zeus, Zeus '' in upal je da so ga v Tirintu slišali.

"Tako torej naj bo!" je privzdignil glas Zeus, da je ta zadonel po stenah mračne jame in jo v celoti stresel. Medtem, ko je minotaver z gorjačo udarjal po ščitu in zraven vpil, je bog počasi odkorakal do izhoda, ter se tam še poslednjikrat ozrl proti bitju, ki ga je precej bolj spoštoval, kakor pred tem obiskom. "Čim prej zapusti ta kraj in odpotuj proti gozdu Dadia, tja te vodi tvoja usoda. Ne obiraj se, na poti pa te bo vodila milost bogov Olimpa." Zeus se je rahlo nasmehnil, nato pa je iz neba šinil curek močne svetlobe in treščil točno na mesto, kjer je prej stal Zeus. Človeška postava je izginila, nadomestil pa jo je velik orel, ki je se hipoma dvignil v nebo, nekajkrat zaokrožil po zraku in nato poletel v nebesne višave, kamor ni seglo več nobeno oko.
Čeprav sam ni dosegel tega, kar si je najbolj želel, obisk Tirinta vendarle ni bila takšna polomija. Že en sam minotaver je lahko pomenil veliko spremembo v prihajajoči vojni proti podzemlju. Zdaj bo potrebno samo še obiskati Poseidona in umiriti zadeve z njim.