Vila Genaalitius

Kallisto je stopala po ulici, upirala svoj pogled v tla in samo nekdo, ki bi jo dobro poznal, bi lahko v njenih modrih očeh opazil kanček zaskrbljenosti, ki se je kot temna senca skrival nekje v ozadju. Bilo je jutro in sonce je vzšlo šele pred kratkim, kljub temu pa je bila Kallisto v svoji beli obleki samo še ena izmed mnogih ljudi, ki so stopali po svojih opravkih v mestu. V laseh je imela rožo bele barve, ki jo je zjutraj utrgala na svoji majhni gredi, ki jo je vedno znova spravila v dobro voljo in dvignila njeno razpoloženje do te mere, da je še cel dan hodila naokrog z nasmeškom na obrazu.
Ampak kakorkoli že, ta dan je grozil, da bo postal temačen. Pa ne zaradi vremena - kot je kazalo, je bil pred njimi eden izmed toplih in sončnih dni, ki so si zadnje dni kar sledili. Veliko bolj se je šlo za dogajanje oziroma bolje rečeno za dogodek, ki se je zgodil v njeni hiši. Ko je iz police vzela eno izmed svojih najljubših knjig, se je ta nenadoma zrušila in samo svojim hitrim refleksom se je lahko zahvalila, da niso knjige razbile njene najljubše vaze. Zložila jih je na tla in zdaj je bila namenjena proti hiši svoje prijateljice Gene, ki jo je poznala že od nekdaj - ampak tokrat je potrebovala predvsem njenega očeta, ki je bil tesar. Ustavila se je pred dobro znano vilo in potrkala na vrata, potem pa počakala in upala, da bo Genin oče doma. Pa tudi če ga ne bi bilo, bi se lahko pogovorila z Geno - že dolgo je ni videla. Med čakanjem se je zamotila z mislimi in se zato rahlo zdrznila, ko so se vrata odprla.

( Gena? )

Bilo je jutro in Gena je kot ponavadi vstala pred očetom. Nataknila si je volnene copate, in belo obleko ki je imela narisane rože. Ko je prišla v veliko kuhinjo jo je že čakal zajtrk, ali bolj rečeno pojedina. Služkinja po imenu Cesarisia. "Dobro jutro Gena!" je pozdravila ter ji z vrčem nalila vino. Gena je ime dobila po mami, ki ji je bilo ime Genavia. In tako je sedaj Geni ime Gena. "Dobro jutro srčece!" jo je pozdravil oče, ki je vstopil v jedilnico. Na sebi je nosil plašč, ki ga je pokril. Usedel se je poleg Gene in jo poljubil na lice. Gena ni reagirala, le nasmehnila se je.
Ko je Gena ob pojedini zaslišala trkanje, je stekla do vrat. Sunkovito jih je odprla in pred seboj zagledala dolgoletno prijateljico Kallisto. "Kallisto!? Moj bog, kako si se spremenila!" je rekla, ter jo objela. "Kaj te je pripeljalo po tako dolgem času?" jo je vprašala. Gena in Kallisto sta se že nekaj čet nazaj skregali zaradi najlepšega Rimljana na svetu. "Vstopi!" jo je povabila Gena.

Ob pogledu na osebo, ki ji je odprla vrata, se je čez njen obraz razlegel širok nasmešek. Vrnila ji je objem, potem pa znova potisnila svoje kodre nazaj in se zasmejala. "Gena, tebe pa res že dolgo nisem videla," se je namuznila in potem z zanimanjem usmerila svoj pogled v prijateljico. Še vedno je bila ista - rjavi lasje, iskrive oči in večen nasmešek na ustnicah, in šele v trenutku ko je stala pred njo, se je zavedla, da jo je pravzaprav na nek način pogrešala. "Spremenila sem se? Resno?" Začudeno se je ozrla v rjavolaskine oči in rahlo nagnila svojo glavo, potem pa skomignila z rameni. "Ti se vsekakor nisi," je toplo nadaljevala, potem pa se je tudi sama spomnila, zakaj je bila tam. "Oh, v bistvu bi potrebovala tvojega očeta. Oziroma bi ga prosila za manjšo uslugo - ena izmed knjižnih polic se mi je zrušila," je nejevoljno povedala, potem pa se nasmehnila in sledila Geni v notranjost vile.

Gena je lahkomisleno pokimala ter jo popeljala v eno od očetovih soban. "Tukaj je. Kar vprašaj ga, in se pomenita. Kasneje me boš dobila zadaj na vrtu." je rekla ter nekaj časa opazovala svojo staro prijateljico. Nekoliko pogrešala sem te. je sama pri sebi zamomljala ter svetlolaski pred seboj podarila veličasten nasmeh. Nekaj časa je stala pred vrati v očetovo delavnico "veličastno sobano", nato pa se odpravila zadaj na vrt. Sprehajala se je med lilijami in vrtnicami. Stekla je k gredici z ostro rdečimi cvetlicami in si eno odtrgala, ter si jo zapela v lase. Tako, kot sem počela v starih časih. si je rekla in globoko vzdihnila. Da, stare čase, prijateljice in vonje je res pogrešala. Še najbolj pa njeno ljubo mamo, ki je umrla pri porodu. Najbolj boleča pa je bil trenutek, da mame ni poznala. Spomin nanjo ter njena zlata zapestnica je bila edina stvar, ki jo je Gena dobila od mame. Ob globokem premišljevanju je skoraj pozabila, da sedi ob vodnjaku. "Ahhh!" je zavpila, ko je ležala na pol mokra v vodnjaku na glavi pa je imela liste neke zelene rastline. "Presneto!" je rekla v stari latinščini.

((Oprosti za tako pozen odgovor. ))

"Hvala," je rekla in stopila v sobo, kjer se je nahajal Genin oče. Bil je pošten človek - vedno ga je občudovala, morda predvsem zaradi dejstva, da je bil tako drugačen od njenega očeta in tako ali tako so se ji ljudje vedno zdeli zanimivi. Geninemu očetu je hitro pojasnila, v kakšnih težavah se je znašla, ga poslušala in se nato z njim dogovorila, kdaj bo prišel popraviti polico s knjigami. Zahvalila se mu je in se od njega poslovila, potem pa se je odpravila na vrt, da bi poiskala Geno.
Na njenem obrazu se je pojavil nasmešek, ko jo je opazila. "Si v redu?" se je pozanimala, ob tem pa ni mogla prikriti nasmeška, saj je bil prizor rjavolaske v vodnjaku precej smešen. Podala ji je roko, da bi ji pomagala priti na suho, potem pa je svoj pogled uprla v njene oči. "Torej, Gena, kako je potekalo tvoje življenje do zdaj?" Mehko se je nasmehnila, medtem ko je svoje modre oči uprla v prijateljičine rjave.

Gena je premočena vstala iz vodnjaka in iz lase potegnila zeleno rastlino. "Oprosti!" je dejala Kallisto, ki je stala poleg nje. Gena je osramočeno odšla do velikega stebra, kjer so se sušile cunje. Potegnila je eno in se ovila. Ni je pretirano zeblo, vendar pa se ni želela prehladiti. "Moje življenje?" je vprašala Kallisto. "No moje življenje je bilo do sedaj precej stresno, ko pa si se prikazala ti, so se stresi pomirili." je dejala v šali ter prijateljico potrepljala v šali. "Ohoho, poglej, poglej mamin amulet!" je rekla, ter pokazala na prijateljičin obesek, ki ga je dobila od svoje mame. "Ga še vedno nosiš?" je z začudenjem vprašala Gena in se usedla ob gredici vrtnic. Velikokrat je zahajala na vrt in se sprehajala med gredicami saj jo je to neznosno pomirjalo. Pogled ji je uhajal sem ter tja. Ni bila nervozna, vendar pa na vrtu ni zdržala niti minute več. "Liaram Liara!" je klicala svojo služkinjo. "Kallisto, pojdiva v mojo sobano, rada bi se preoblekla, in Liara nama bo natočila nekaj vina." je predlagala.