Otok Salamis

Eden izmed večjih otokov v egejskem morju. Ob tem otoku, so na pomorski bitki Grki premagali Perzijce. Otok se nahaja v zalivu, zatorej je mimo njega pripluti z večjo ladjo prava umetnost. Otok je skorajda v celoti prekrit z gozdom, ki ga ni le ob obalah, ter na jugu, kjer je nekaj gor.

Stevianna se je ravno odpravila na lov, ko jo je prešinilo, da bi lahko, čisto mimogrede obiskala Salamis. Čeprav je Salamis skoraj da odrezan od ostalega otočja, se vseeno, da priti do njega. Sicer je pot za pomorščake težavna, vendar je možna. Vendar Stevianna nima teh problemov. Otok je prav prelep. Ves v zelenju in ob svitu se blešči zaradi rose. Idiličen kraj za marsikoga.
Kakorkoli. Stevianna se je odpravila proti njemu in do njega je potrebovala kar nekaj dobrih minut. Bilo je že zdavnaj po deseti uri zjutraj in sonce se je iz minute v minuto bolj dvigalo. Kar je samo pomenilo eno: lepo vreme; pomeni, dober pogoj za lov. Tukaj se je dalo loviti in mogoče je tukaj tudi nekoliko več življenja, kot na drugih malih otočkih. Vso to zelenje daje dih otoku.
Pristala je na vrhu enega drevesa, ki je štrlel ven iz množice. Elegantno se je namestila in začela obračati glavo. Ni še iskala plena. Za iskanje plena je bila mnogo previsoka, saj skozi krošnje se je videlo bore malo. Gledala je na okoli in preverjala ali je sama ali ne. Preverjala je za drugimi bitji, če bi slučajno bile tukaj. Nikoli se ne ve in previdnost ni nikoli odveč.

[Poseidon al pač nekdo ]

Eden izmed malce večjih valov je pljusnil ob obalo, kjer v tistem trenutku ni bilo videti živega bitja. V naslednjem trenutku je tam stal temnolas moški atletskega videza, a povprečne višine, Poseidon.

No, pa poglejmo malce naokoli, kdo hodi po tejle zemlji, je pomislil ter se odpravil navzgor ob obali. Otok je bil videti precej prazen, živeža ni bilo videti dosti, prav tako ni bilo slišati petja ptic. Kakor da bi se vse živali zavedale njegove navzočnosti, ter se nagonsko umaknile. Toda na tem otoku ni bil že celo večnost, tako tudi ni vedel, če je bilo vedno tako tiho. Morda pa je bila temu kriva precej poldanska ura, ko je imelo sonce že toliko moči, da so se ptice poskrile.

Odpravil se je proti gozdu, saj bi v gozdovih moralo biti več živali. Gozd jim je ponujal hlad, ki ga je ob obali vsekakor primanjkovalo. Ozrl se je po krošnjah dreves, ter na nekem drevesu opazil gibanje. Nekoliko je še napel oči, bila je ena izmed siren. Ni bil prepričan, če ga je opazila, a vendarle ji je s kretnjo pokazal naj počaka, ter se odpravil v gozd, proti tistemu drevesu.

Medtem, ko je zavzeto opazovala okolico, je tudi 'vklopila' sluh. Tu in tam so je slišal veter. Žvižgal je med krošnjami dreves, med katerimi je listje šelestelo. Pogled je usmerila proti morju. Zaslišala je burno pluskanje valov, katerih pred minuto še ni bilo. Pritegnilo je njeno pozornost. Nenadno pluskanje valov je lahko povzročilo samo dve stvari: ali je nekje v bližini velikanska ladja z določeno hitrostjo ali pa se je bog morja - Poseidon odločil priti na obisk. Naslednji trenutek je že dobila odgovor.
Da, bil je Poseidon. Kaj za vraga pa dela on tukaj?! Si je mislila. Dobro, saj je lahko več razlogov. Mirno je obrnila pogled z morja, nekam v daljave mimo krošenj. S kotičkom očesa je ujela njegov namig, da naj počaka. Krasno! Bogov naj nebi smele zapeljevati. In tudi če bi ga hotela, ga nebi mogla. Prišla je na lov in bila je sestradana. Že nekaj dni se ni pošteno najedla. In tako ni bila ravno pri močeh za zapeljevanje in vso to ceramonijo. Kakorkoli, počakala ga je na drevesu. Prenehala je gledati naokoli. Bilo je popolnoma vseeno, tako ali tako bo Poseidon v nekaj minutah prišel do nje in ne bo več sama. Torej ni imelo smisla še naprej preverjati okolico.

Poseidon se je pognal v tek, proti tistemu drevesu. Dokaj hitro je dospel do tja, ter se povzpel do sirene. "Kako gre?" jo je povprašal, kakor da bi bila stara znanca. "Me že nekaj časa ni bilo na površju, pa me zanima, ako je slučajno kaj novosti na temle svetu. Če slučajno veš kaj o tem?"

Šele tedaj si jo je podrobneje ogledal. Njeni lasje se od perja praktično niso ločili, saj je podobna barva poskrbela za skorajda neopazno prelivanje, perje je nato proti tlem, čedalje bolj bledelo, dokler ni bilo skorajda kakor marmor bele barve. Čeprav to sprva ni bilo opazno, je bilo ob podrobnejšem pogledu razvidno, da je bila precej lačna.

"Ne izgledaš ravno sita," je omenil. "Če ti morska hrana ustreza, ti lahko brez težav s tem pomagam."

Ni bila presenečena nad tem, da je hitro prišel do nje. Vendarle je bog in ima neke določene zmogljivosti, ki jih drugi nimajo. Bolj je bila presenečena nad tem, ko se je tako vedel do nje. Kot, da bi bila prijatelja in se poznala od prej. Ali pa vsaj znanca. Gledala je pred seboj in ne proti njemu. "Dokaj v redu. Pa vi?" Je vljudno odgovorila. " Novosti ravno ne. Ali pa samo otok deluje tako. Ne vem. Tudi sama nisem bila dolgo tukaj." Še vedno je govorila tja nekam v en dan, čeprav je njemu namenjala besede. Govorila je normalno in ne s tistim zaplejujočim glasom. Konec koncev ni bila tukaj na lovu za novimi žrtvami, temveč za hrano.
Ob omembi hrani, ga je vendarle pogledala. Sicer začudeno. Za kaj za boga bi ji on pomagal? Kaj misli, da si sama ne znam loviti? "Res ne iz gledam sita. Že nekaj dni se nisem pošteno najedla in prav bi mi prišel dober in obilen obrok." Ponudila mu je kratek nasmeh zgolj iz vljudnosti. A kaj ko so se njene zavihane ustnice kmalu spet potegnile v ravno črto. Hotela mu je že nekaj reči, a si je premislila. Mogoče pa bi lahko dopustila pomoč pri lovljenju. Prihranilo bi ji veliko časa in mogoče bo celo kaj izvedela o svojem očetu. lahko bi ga povabila in bi skupaj jedla, vsaj to bi mu dolgovala. "Lahko. Ampak samo, če se mi boš pridružil pri jedi."

"S tem, ali je kaj novosti, nisem ciljal na tale otok, marveč na svet smrtnikov na sploh, se kaj zanimivega pripravlja?"

"Seveda se bom pridružil pri jedi, navsezadnje se ne morem odreči vabilu tako očarljivega bitja, kaj?" Medtem ko sta govorila, sta že šla proti obali. Poseidon je stopil do morja, ter z roko segel vanjo, brez najmanjšega upiranja, so mu v roke priplavale razne ribe, upirati so se začele šele, ko so se zavedle, da Poseidon nima ravno kakšnih načrtov povezanih z vodo, a tedaj je bilo zanje že prepozno, saj so bile že na suhem. "Če nočeš jesti surove hrane, ti priporočam, da zakuriš ogenj, ali bi pa raje surovo hrano?" je povprašal.

"Oh. Se oproščam." Se je opravičila. "Dvomim, da je kaj novega in če se kaj pripravlja. Saj veste, kakršen koli dogodek z veliko zabave in pijače." Elegantno se je dvignila z drevesa, da bi se skupaj napotila proti obali. Nič ni rekla. Tiho je opazovala, kako lovi ribe in njihovo naivno reakcijo. Pomislila je kakšno spretnost ima in koliko časa potrebuješ, da jo razviješ. Opazila je njegove mišice na roki, kako so se napele, ko je ujel ribo. Učinek je prav neverjeten. No, no, zberi se. Saj ni on tisti, ki naj bi zapeljeval. Čeprav ga sploh ni imela namena zapeljevati. Kakorkoli hitro se je zgodilo, je tudi minilo.
"Lahko spečeva." Je kratko rekla in že odletela v gozd po les. Nabrala je nekaj suhih vejic in trsk. Nesla jih je nazaj na obalo in se zopet vrnila v gozd. Tokrat je nabrala malo debelejše veje, kot drva. Polnih rok oziroma krempljev se je vrnila. Vse skupaj je položila v manjši taborni ogenj. Dve veji je pustila na strani, za ribe. Dvignila je glavo in pogledala Poseidona. "Imaš kakšen kamen za iskro?" Pogledala je naokoli in iskala primerne kamne.

Z jasnega neba je iznenada šinila strela in udarila ob mehka peščena tla, nedaleč od mesta, kjer se je zadrževala dvojica in za trenutek zaslepila okolico. Na mestu, kjer je udarila, ni pustila nobenih poškodb, saj pesek ni bil počrnel, jame pa tudi ni bilo. A vendarle se je nekaj spremenilo. Ko je moč svetlobe ponehala, se je pred dvojico razodela pojava visokega moža v bleščečem oklepu z dolgo rjavkasto brado in strogim, a miroljubnim pogledom. Prišel je Zeus, ki je v desnici stiskal palico z orlom in se je na svetu smrtnikov le redko prikazal v tej božji podobi.
Na hitro je ošinil smrtnico, nato pa prikorakal bližje Poseidonu in mirno obstal pred njim. "Pozdravljen brat, upam da ne motim, a moj obisk je nujen in kratkoročen." Vrhovni bog je pogledal smrtnici naravnost v oči in nenadoma sta ji oba bogova postala nevidna, ni ju več mogla uzreti, čeravno sta stala natačno tam, kjer poprej.
"Poseidon, spredvidel sem, da sva se oba pošteno uštela, ko sva se tako grdo sprla in sam to vse bolj obžalujem. Hades je bil vselej bojevitega duha in med nami ni bilo pretirane ljubezni, a midva sva se vselej razumela in ne bi želel, da med nama zdaj ostane le še sovraštvo. Oprosti mi in me obišči na Olimpu v čim krajšem času. Ne pozabi, kdo je naša prava nevarnost." Zeus je brata potrepljal po rami, nato pa pogledal kvišku in pri tem ga je zajela sunkovita sprememba - postal je orel, ki je hipoma planil kvišku, napravil nekaj krogov in nato izginil v daljave. Smrtničin pogled se je spet normaliziral in Poseidon se ji je spet prikazal, a o Zeusovem obisku se ji ni niti sanjalo. Vse se je odvilo v zelo hitrem času za smrtnika, a v mnogo daljšem za bogove.

Oslepujoča svetloba je nenadoma napolnila prostor, medtem ko je v naslednjem hipu že oslabela. Na mestu, kjer je pred tem bilo le nekaj molekul zraka, se je sedaj znašlo delno organsko bitje, ki je sicer delovalo na nekoliko višji ravni, saj je bilo hkratii tudi spiritualno. Da ne bom dolgovezil, tamkaj se je pojavil Zeus. "Kaj za vraga počneš tu?" ga je vprašal Poseidon, v naslednjem hipu je odgovor že dobil, in prav tako hitro kot je prišel, je Zeus tudi izginil.

"Kamen praviš," Poseidon se je ozrl naokoli, "Zdi se mi, da jih je tukajle kar precej." Dva naključna je pograbil, ter ju z svojo nadnaravno hitrostjo podrgnil enega ob drugega, da so iskre kar letele od njiju. "Kolikor se spomnim, ni potrebno iskati kakšnih posebnih kamnov, če je le sila med njima dovolj močna," je namignil na svojo božanskost ter obvladanje fizike. Misli so mu z svojo hitrostjo, ki je kakor vsi vemo precej visoka, tekale sem ter tja po njegovi možganih, ter skušale uskladiti urnik, kdaj bi se lahko ustavil pri Zeusu. Odločil se je, da bo še kako uro ostal tukaj, ter se šele nato morda odpravil.

S kimanjem mu je potrdila. Seveda, da mislim kamen. Kaj pa naj? Sledila je njegovemu pogledu in prijemu kamen. Res jih je bilo, kar veliko naokoli. Vendar sama ni vedela točno, kateri so pravi za uporabo. Tako ali tako je večinoma surovo hrano in zelo redkokdaj pripravljeno. Občasno se res prileže nekaj drugačnega, kot je to sedaj. In tudi družba pri obedu občasno prija. Ni vedno dobro jesti sam. Čeprav si deljenje hrane med sirenami ni mogoče predstavljati. Vse so tako bojevite in borbene in branijo vse tisto kar je njihovo in nimajo namena deliti z nobenim. Včasih jo je to motilo, še posebej, ko katere od siren ne prenese. Vendar se v takih trenutkih raje odmakne. Bog ve kaj bi bilo, če bi ostala.
"Res ne vem. vem samo, da potrebuješ dva kamna, pravilne oblike. " Z očmi je opazovala kako je nastala iskrica in zanetila ogenj. Prav očarljivo je bilo, nekaj, nekaj nepopisljivo lepega. Pritegne ti pozornost, kot ogenj sam. Dvignila je glavo in s pogledom iskala za ujetimi ribami. Vzela je tisti dve palici, ki ju je malo po prej dodala na stran. "Vzemi ribi in jih natakni. " Palici mu je pomolila pod roke. Čakala je dokler jih ni prijel, potem pa se udobno namestila ob ogenj. "Je še kaj treba postoriti?" Se je še pozanimala.

Poseidon je nekoliko presenečeno prijel palici, saj ni bil vajen, da bi mu kdorkoli ukazoval. No, enkrat bom pa že preživel, je pomislil, ter se komajda zadržal pred tem, da bi sireno nadrl, oziroma poskusil kakšno še bolj krvavo obliko demonstracije njegove poslušnosti. A kljub vsem možnim oblikam prikaza svoje poslušnosti se je odrekel, saj ni hotel po nepotrebnem pobijati figur, ki bi mu pozneje prišle prav pri osvajanju Olimpa. Ribi je nabodel na palici, ter z nekaj drugimi vejami, ki se še niso vnele pripravil nekakšno stojalo, da bi se ribe spekle in ne prižgale.

"Počakati, to je pomemben del peke, ki ga marsikdo ni zmožen," se je nekoliko cinično nasmehnil v odgovor na vprašanje.

Prikimala je. Torej bova čakala. Ni panike. Zagledala se je v ogenj in opazovala ples plamenov, ki so plesali okoli trsk in rib. Ogenj zna imeti čaroben učinek. Že sama barva je nekaj posebnega. Barva mnogokrat odvisna od snovi - v tem primeru lesa.
Predramila se je. Pogled je dvignila proti Poseidonu. "Torej..V kolikšnem času so pa ribe pečene?" Je povprašala. Niti sanjalo se ji ni koliko časa se pečejo. Nikoli jih ni pekla. Potem se je zagledala v daljave in se potopila v svoje misli. Ni več vedela kaj bi sploh rekla. Le čakala je, da bojo ribe kmalu pečene. Seveda ji je potem padlo na pamet, da bi ga lahko povprašala o najljubši jedi, vendar je dvomila, da bi imelo to sploh smisel. Še naprej je gledala v daljavo in sploh ni spremljala dogajanja okoli sebe. Tako ni registrirala Poseidonovih besed.

"Upajva, da je temperatura dovolj visoka, če jih pečeš na prenizki, se utegnejo lupiti. V vsakem primeru bi pa moralo zadoščati kake pol ure." Poseidon se je razgledal naokoli, nakar se je zastrmel v nebo. Bilo je jasno, a vendarle je bilo čutiti nekaj vlage v zraku. "Slabo za peko rib, vlaga v zraku namreč," se je poznavalsko nasmehnil. Nekako je kljub temu, da je bil bog, vedno znova čutil potrebo, da se je pred smrtniki postavljal. A kljub vsemu ni nikoli pretiraval kakor njegov nečak Ares, ki je pred vsakim smrtnikom začel mahati z svojim mečem, to je dajalo precej smešen in otroški videz.

"Precej neobičajna smrtnica deluješ," je nenadoma rekel. "Vsi drugi takoj ko naletijo na boga sprožijo na tisoče, kaj tisoče, na miljone vprašanj, pa še le ta so v veliki večini stila, zakaj je oni umrl, in zakaj ta, zakaj pa ta še živi? Te prične počasi nervirat, ti pa začuda ne sprašuješ veliko. To mi je všeč pri tebi."

Ujela je zadnjih nekaj besed o njeni neobičajni smrtnici. Nasmehnila se mu je. "Seveda sem neobičajna smrtnica. " Vstala je s ponosom in razprla krila. Z neobičajnostjo je mislila predvsem na svoje telo. To vsekakor ni bilo običajno za smrtnike. Konec koncev je bila ptič in ne človek. Čeprav je imela človeško glavo. Potem se je usedla nazaj, poslušala njegove besede in spregovorila: " Morda res ne sprašujem veliko. " je skomignila z rameni. Nasmeh se je zopet skril. Res že, da je mogoče imela veliko vprašanj o svojem očetu, vendar z njimi ni hotela moriti bogove. Bog ve če sploh hoče zvedeti karkoli o njem. " Tako ali tako te nimam ničesar za vprašati. Vsaj ne kar se ne tiče osebnih stvari." Mirno je zaključila. Takih neumnosti o smrti ne vem koga že, je res ni zanimalo. So pač že imeli namen z njim. In kaj sedaj? Pač ga ni več. "Torej pol ure praviš? In imaš kakšno posebno temo pogovora? Ali bova samo sedela tukaj in kramljala o vzrokih za smrt?" Govorila je napol resno na pol ne. na koncu celo malo sarkazma. Privzdignila je levo obrv in ga pogledala.

"Nimam kakšne posebne želje po pogovoru, če pa želiš, ti lahko vzbujam kompleks manjvrednosti," zopet se je nasmehnil. Sedaj že neštetič, razen seveda, če je nekdo štel vse njegove smehljaje. A to bi bilo izredno naporno delo, ustnice je imel naravno sicer zavihane navzdol, a si je lahko obraz spreminjal kakor si ga je hotel, čeravno to ni bilo njegovo omiljeno opravilo.

"Sicer pa, zakaj ne bi kramljala o vzrokih za smrt. Zakaj Hades sploh potrebuje mrtve, čemu služijo v kraljestvu mrtvih. Ali so morda tam le zato, ker se drugače ne bi imenovalo kraljestvo mrtvih? Ali ima sploh kakršno koli korist od mrtvih? In še globje seže njegovo kraljestvo, do Tartarja, ki po mojem mnenju ne bi smel pripadati nikomur. A kaj hočemo, tako pač je, in obvaldovanje mrtvih zna biti precejšnja korist v vojni. Če se ga le da izrabiti. Toda ali so mrtvi še sploh mrtvi, če pridejo na površje, in ali se mu ne bi uprli po vsem tem mučenju? Vsekakor se da o smrti precej debatirati, a kaj ko s tem ne bi izvedeli nič novega, in prav toliko koristnega."

"Pa si prepričan, da bo kompleks manj vrednosti deloval name?" V glasu se ji je lesketal ton igrivosti. Seveda je dvomila o njegovem kompleksu? Ponavadi to deluje na šibkih osebnostih. Ali pa na tistih, ki so vajeni vedno biti na čelu vsega. Sama ni imela ravno občutka, da bi dejansko to delovalo na njej, vendar se nikoli ne ve.
Začudeno ga je pogledala. "Očitno tebe zelo moti, ampak res zelo moti, to kar Hades dela z mrtvimi in bog ve kaj še vse. " Mogoče je zašel s poti in sploh ni misli tega omeniti, vendar tega ni vedela in je bila zgolj uganka zanjo. "Zakaj jih potrebuje? Si se mogoče kdaj vprašal, zakaj smo sploh na svetu? Zakaj si ti bog in ne nekdo drug, ki bi si mogoče to bolj zaslužil? Če se to sploh da zaslužiti? In zakaj bi nekaj moralo nekomu pripadati, če to lahko pripada vsem? Zaradi njegovega pohlepa?" Zasula ga je z novimi vprašanji, ki so se nekako vezali na smrt, po drugi strani pa ne.

"Življenje vsekakor ni pravično. Jaz sem bog, ker sem se bogovom rodil. V tem svetu si lahko dovoliš vse, če se rodiš v pravo družino. Ni važno, kaj si kdo zasluži in česar si ne. Zakaj me ne bi motilo, da ima Hades oblast na mrtvimi, ter dostop do Tartarja. V Tartarju se skrivajo stvari, ki lahko uničijo celoten svet, še bogove. In Hadesa nihče ne pozna zares, morda bo nekoč sprožil pogubo zase in za cel svet s tem, da bo spustil te pošasti na prosto. Zakaj smo na svetu? Vi ste na svetu kot marionete bogov, mi smo morda marionete nekoga drugega, in čigar marioneta je tisti? Ali se to sploh kdaj konča? In če se konča, zakaj je na svetu tisti ki več ni nikogaršnja marioneta? Ali ima tisti sploh smisel življenja? Mnogo, premnogo je vprašanj, odgovore pa je potrebno še poiskati. Morda je to smisel naših življenj, da najdemo smisel življenj," zadnji stavek je izrekel z opaznim posmehom.

Za trenutek se je obrnil k ribam, malce so se že začele peči.

Prhnila je. "Seveda ni življenje pravično. Nekateri imajo polhno rit vsega, drugi pa komaj da živijo iz meseca v mesec. Od plače do plače, kakorkoli. Vem, da je življenje prekleto ne pravično. In konec koncev, noben ne naredi ničesar. Saj ne, da bi lahko to spremenil.. 'In Hadesa nihče ne pozna za res..' Povej mi, koda pa sploh poznaš? Za res? Vsi imamo neke plati, ki jih zamolčimo ostalim. Mogoče, zato ker so zlobne, ali pa enostavno jih ne želimo deliti. In kaj po tem? Človek se lahko v trenutku obrne proti tebi. Nikol ne veš, kdaj bo prišlo do tega, če sploh bo. In evo ti, nobeden se ne sekira, se ne ukvarja s tem." Kratko se mu je nasmehnila. "Zakaj bi se sploh kdo ukvarjal s tem, kdo je nad nami, kdo nas nadzoruje in zakaj točno sploh ima življenje smisel? Mogoče ga nima. Mogoče samo preprosto obstajamo, živimo življenje, kakor si ga sami posteljemo. In ga izkoristimo čim bolj, kot ga lahko. Zakaj bi se ukvarjal z nepotrebnimi vprašanji, če lahko življenje ležerno živiš? Preprosto, brez večjih komplikacij. Vsak si po svoje to razlaga, če si sploh razlaga."

"Težko vprašanje, koga poznam zares. Še sebe najverjetneje ne, sam sebe mnogokrat presenetim. Glede tega, da se vsak lahko obrne proti tebi, mi je všeč nek rek smrtnikov, ki pravi: "Naj te ne bo strah tvojih sovražnikov, a tvojih prijateljev, vedno." Glede tega, da bi pa živel življenje mirno, brez postavljanja si vprašanj in podobnega, to pri meni vsekakor ne bi šlo. Poskusi ti na veke živeti kar tako, brez da bi se kdaj nekaj spraševala, iskala odgovor na to, verjemi mi, po nekaj stoletjih si že precej naveličan tega sveta, in kaj drugega ti preostane, kakor peka roštilja pod vodo, ter rib nad vodo? In da se nobeden ne sekira? Po mojem mnenju se precej ljudi sekira, kaj bo, če se bo prijatelj obrnil proti njim. Tega se nekje v sebi skorajda vsi boje. Morda tisti, če se vrneva malce nazaj, ki imajo oziroma imamo vsega preveč nekoliko bolj kakor tisti ki jim vsega primanjkuje. Glede smrtnikov, se pa v določeni rasi vsi rodite enaki, le da nekateri to kmalu prerasejo, in tisti so ponavadi bolj uspešni kakor drugi. Tisti rek, prosite in vam bo dano, morda ni pravi za to, saj le redko drži. Trdo delo in volja tudi nista dovolj za to. Če hočeš postati bogat, imeti vsega dovolj, lahko to dobiš več ali manj na en način. Z izkoriščanjem drugih. A to te prinese do položaja, ko ljubezni, nimaš dovolj. Torej je, da bi imel vsega dovolj, praktično nemogoče doseči," oddahnil si je od govorjenja ter pogledal po ribah. Še kakih petnajst minut ognja jim je bilo usojenega.

"Verjetno imaš prav." Je hitro in kratko zaključila, brez čustev. Saj nekako je imelo vse skupaj smisel, čeprav si vsak posameznik po svoje razlaga mnogo stvari. In, da bi ona bila v vlogi boga? Nikoli. Verjetno bi se kaj kmalu naveličala - tako kot on. Uživa v njenem trenutnem življenju. Seveda bi lahko nekatere stvari izboljšala ali vsaj izpeljala bolje. Vendar, kot pravijo, kar je bilo je bilo. Preteklosti se menda ne da spreminjati. V glavi je razglabljala o njegovem zadnjem stavku; 'ko ljubezni nimaš dovolj'. Kaj sploh je ljubezen? Dvomila je, da se to kar je ona občutila pri svojih žrtvah, sploh kaj približa pojmu ljubezen..
Ujela je njegov pogled proti ribam. "Bodo kmalu?" Je povprašala. Resnično ji je že začelo kruliti v želodcu. Pogledala je malo naokoli. "Kako to misliš, 'ko ljubezni nimaš dovolj'?" To jo je mučilo in morala ga je povprašati. čeprav je še vedno gledala na okoli, je rekla dovolj glasno, da jo je lahko slišal. Zapihal je vetrič in ji razmršal lase. Obrnila je glavo proti Poseidonu in ga opazovala. Sedaj razumem od kje vse te ženske. Zadrževala je smeh, da ni bruhnila vanj.

"Skorajda zagotovo že bodo," je odvrnil v odgovor, ter malce obrnil ribe, nakar je odgovoril še na drugo vprašanje: "S tem sem mislil na to, da če vse izkoriščaš, te nihče več ne mara, vsi te sovražijo, nihče te ne ljubi. Ljubezen je precej zanimiva reč, dokler je ne izkusiš, ti je popolnoma vseeno, ko jo enkrat izkusiš se ti zdi najlepša stvar na svetu, a ko jo izgubiš, tedaj se ti zdi nekaj najbolj okrutnega."

Posvetil se je ribam, v življenju jih je videl že na miljone, vse so si bile hkrati podobne, a hkrati tako različne. A kljub temu, da je ves čas živel obkrožen z njimi, jih je le redko jedel. Sicer mu hrana ni bila potrebna, saj je imel energije dovolj ves čas, a kljub temu je le stežka rekel ne dobri hrani.

"Sedaj bi pa morale biti," vzel je ribi z palic, ter eno podal Stevianni, medtem ko se je drugi posvetil sam.

Stevianna se je razveselila podatka o ribah. Vendar naslednji njegov odgovor ji ni prijal. Polovico sploh ni razumela. Očitno moraš to občutiti in doživeti, da si pri stvari. Trenutno? Pa si lahko le zgolj predstavlja in vsekakor ni lepo.
Dobila je sveže pečeno ribo na palici. Dišala je slastno, izgledala pa še bolj slastno. Desno nogo je držala konec palice ob tla, da bo pri miru. Medtem pa je ona jedla ribo. Kože ni marala in sploh je bilo nevarno, saj se ji lahko zatakne v njenem grlu. Priznajmo si, njeno grlo ni bilo ogromno. Tako je nežno in previdno odstranila luskasto kožno na ribi. Oh, le kje so moje manire. "Dober tek." Mu je še voščila, preden se je lotila ribe. Bila je še bolj okusna, kot je izgledala. "Odlična je." Je pripomnila, ko je pojedla grižljaj. Desno nogo je nosila k ustom in delala majhne grižljaje. Jedla je počasi in uživala ob novih okusih ribe. Čeprav je jedla počasi in z majhnimi grižljaji, jo je pojedla že približno četrtino.

Poseidon je prijel ribo v roke, jo snel s palice, ter s previdnim gibom "razlomil," da je lažje pobral kosti. Za to si je vzel kar nekaj časa, ter se nato končno spravil k jedi. Slišal jo je voščiti dober tek, ter je odvrnil: "Hvala enako, naj ti tekne."

Ko je bil nekje na polovici ribe, se je spomnil, da bi po jedi bil čas, da se odpravi zatorej je spregovoril: "Počasi se bom odpravil, me je prejle poklical Zeus. Češ naj se oglasim pri njem na Olimpu. Očitno se bo v kratkem nekaj zgodilo. Zatorej se bom po tejle ... kako bi se reklo ... malici odpravil, saj me radovednost že precej vznemirja. Najverjetneje moja druga najslabša lastnost po tekmovalnosti. Kaj 'čmo." Zopet se je posvetil ribi, ter jo kaj hitro pospravil. Počakal je, da je pojedla še sirena, ter rekel: "Sedaj pa odhajam, lep dan še naprej," in že ga ni bilo več.

(( Oprosti za kratek pozen post, ter odhod. ))

Riba ji je dobro teknila. Najedla se je za nadaljnjih nekaj dni v primeru, če ne bi bilo druge hrane. Zadnje čase je glede hrane prava polomija. Drugič jo je pa na tone in ne veš kam bi z njo. Popolnoma obglodane kosit in palico je vrgla na ogenj, sama pa se nagnila malo nazaj in se prijela za trebuh. Na obrazu se ji je narisal nasmešek zadovoljstva.
Z očmi je spremljala Poseidona. Normalno se je usedla in samo skomignila z rameni. Češ, če že ima opravke, pa naj jih ima. Sama je tako ali tako namenjena še po drugih otokih pregledati situacijo. Vstala je in mu v slovo hotela že ponuditi roko, vendar ga že ni bilo. Pogled je usmerila v morje. V širno, neskončno morje. Bil je občutek svobode. Priprla je oči in gledala v daljavo. Ni opazila nobene ladje v bližini. Ogenj je ugasnil in Stevianna se je lahko odpravila naokoli.