Otok Salamis

((za Stevianno))

Nežno morski vetrič je mirno porival bele oblake po sinje modrem nebu, ko se je manjši čolnič zaril v obalo. Iz preluknjenega prevoznega sredstva je na peščeno obalo stopila noga minotavra, ki se je hitro pričel razgledovat naokrog za morebitnimi drugimi bitji, ki bi mu lahko bila za konkurenco, malico ali pa bi bilo razpoloženo za izmenjavo informacij. Toda ker takih ni bilo v njegovem vidnem polje je Tronir raje z čela obrisal prve znojne kapljice ter široko razprl živalske nosnice, da so se prsa razširila in je v prsi zajel slani zrak. Mogočna noga se je počasi namenila ponesti trup proti bližnji senci. Po prihodu na željeno destinacijo je minotaver posadil svojo zadnjico na tla in zraven sebe položil ogromno sekiro. Vseeno je ni odložil predaleč, da bi jo ob morebitnem srečanju s komor koli še zmeraj lahko imel na dosegu. Žgoče sonce, ki je neusmiljeno segrevalo zrak, je zver počasi poneslo na drugo stran v deželo sanj.

Zopet je preletavala površje otokov, katerih so vladovale Sirene. No bolj ali manj vladovale. Tu in tam se je našel kak popotnik, ki se je hotel tukaj ustaliti. A so ga hitro ujele in nič ni ostalo od njega. Z ostrim vidom je hitro zaznala morebitnega vsiljivca. Sam je očitno ni videl. Že res, da je letela dokaj visoko in se z tal marsikaj ni dalo videti.
Naredila je še nekaj majhnih krogov in pregledala preostali teren. Ta čas se je vsiljivec že umaknil v senco. Res je pripekalo in tudi njej bi prijala hladna senca. Spustila se je proti obali, nekaj metrov od njega. Ni razmišljala, kdo je in kaj bo nastalo iz njega. Prepustila se je toku. Toku usode.
Spretno in dokaj slišno je pristala. Na nek način ga je hotela opozoriti, da le ni sam. Otresla je še perje in stopila proti njemu. Opazila je sekiro ob njem, njega samega pa zaradi sence ni mogla razločiti podrobnejših potez. Vsekakor je bil večji od nje in bolj temen. Ustavila se je le nekaj korakov pred senco. Oči je uprla vanj. "Dober dan." Je rekla glasno in razločno.

[..]

Ravno je mislil minotaver zagristi v sočen kos mesa o katerem je sanjal, ko ga je nekaj predramilo. Oziroma nekdo. Kakor hitro so se namreč zaspane oči razprle so v bližini, bližje kakor bi si prebujeni to želel, so ugledale nekakšno čudno bitje. Ker Tronir ni vedel kaj naj pričakuje je z desnico pograbil v bližini ležečo sekiro ter planil na noge. Bikovske oči so se zazrle nazaj v to čudno bitje in iz gobca je bilo mogoče slišati globok glas, ki je odgovarjal na pozdrav bitja. "Pozdravljena." Za trenutek je minotaver naredil premor, da si je lahko ogledal stvor. Kajti čeravno je sprva zaradi zaspanosti, ki je sedaj že prebegnila naznano kam, mislil, da ima pred seboj enega izmed ljudi, ki bi se lahko znašel na njegovem jedilniku, je moški osebek opazil, da ima bitje namesto normalnega človeškega trupa podobo ptice.
Nenadoma se je divji um spet zavedel okolice ter je minotaver ponovno spregovoril. "Stopi bližje, če te moti vročina." V znak, da nima slabih namenom, je dlan počasi spustila orožje ob trup. "Oprosti za mojo morebitno nevljudnost, toda kaj si ti?" Tronir se preprosto ni mogel upreti, da svojega vprašanja ne bi izrazil tudi na glas.

Ni ravno vedela kaj naj si misli o njem. A definitivno ji je deloval nevarno, mogoče še celo preveč nevarno za njeno vrsto. Po njeni glavi se je premikala kopica scenarijev o vsem živem. Njena smrt. Njegova žrtev. Smrt obeh. Prijateljstvo. In tako dalje. Iz ene skrajnosti v drugo so njene misli preskakovale. Ni se odzvala njegovemu povabilu. Nekaj je čutila, pa ni hotela sklepati prehitro, zato je raje stala kot kip na svojem mestu. Čutila je njegov pogled, kako si jo je ogledoval in znano ji je bilo, da njene vrste ne pozna. No, saj če bi jo, bi bil bolj previden.
Še vedno stoječ, na svojem mestu, je buljila vanj brez kakršnih čustev. Misli pa so se ji noro prepletale. Kaj sem? Je ponovila v glavi njegovo vprašanje. Nežno je spregovorila: "Še nikoli nisi videl moje vrste?" Nekateri bi me z lahkoto opisali, medtem, ko drugi nimajo pojma kdo sem. Še vedno se ni premaknila. Še vedno je gledala vanj, vendar tokrat z milejšim pogledom. Mogoče pa si ne zasluži biti žrtev.. "Si kaj lačen?" Preusmerila je temo. Ni ravno rada govorila o sebi in to kaj naj bi bila. Tako ali tako, ga bo ali bi popolnoma odbilo od nje. In trenutno si ne želi tega. Že tako je veliko sama, samcata. Pa čeprav ji samota v večini časa ugaja.

Med čakanjem na odgovor čudnega bitja je minotaver živčno premišljeval, kaj bo sledilo. Niti sanjalo se mu namreč ni, kaj naj od neznanke pričakuje. Kajti čeravno je bila bolj majhne postave, vsaj sam je tako menil ob primerjavi s seboj, so kremplji izgledali dokaj nevarno. In zavedal se je, da čeravno je bil sam najverjetneje močnejši, je bil pernati stvor skoraj zagotovo hitrejši. Toda vse to razmišljanje ga je delalo še bolj lačnega. Ker pa se z lakoto nikoli nista ravno najbolje razumela je raje, kakor da bi energijo preusmeril v razvijanje svojega mišljenja, le to porabil za praskanje po desnem rogu.
Končno je neznano bitje ponovno spregovoril in iz njenega odziva je Tronir lahko sklepal, da je sama skoraj tako zmedena kakor on. Morda ne iz istega razloga toda vseeno sta bila obadva nekako zmedena v tistem trenutku. Ravno je mislil razviti pogovor o njeni rasi, ko je bitje omenilo hrano. In tedaj se je iz gobca zaslišal smeh. "Če sem lačen? Še sprašuješ. Zmešalo se mi bo od lakote." Nenadoma je pernati stvor dobil drugačen sijaj ter mnogo bolj omamen vonj. Morda, morda bi pa njo pojedel. Enkrat zamahnem in ji zdrobim glavo, oskubim in hops, že je polen želodec.

Pokimala je. "Da lačen." Je ponovila. Saj sem res trapasta. Je pomislila, ko je iz njega razvidno, da je lačen. Ni vedela, ali je res tako omamna ali pa si enostavno predstavlja njo kot pojedino. Vsekakor je to mislila spremeniti. "Počakaj tukaj." Je dejala se obrnila in zamahnila s krili proti morju.
Odletela je proti morju in ujela nekaj rib, katere je sproti odnašala na rob obale. Ujela jih je približno ducat in vse so bile srednje velikosti. Upala je le, da jih je bilo dovolj zanj. Dvomila je, da poje malo, a nikoli se ne ve. Vse ribe je odložila na velik list, ki ga je poprej odtrgala iz nekega čudnega drevesa. Ko je končala z lovom, jih je previdno zavila in odnesla nazaj k neznancu.
Previdno in nežno jih je odložila med njima. Sedaj se mu je pridružila v senci, ki je tako ali tako bilo bolje zaradi rib. Namenila mu je kratek nasmeh. " Ne vem, če jih je dovolj. In ne vem kakšne ješ najraje. Ponavadi jih jem kar surove. Niti nimam toliko časa za mirno obedovanje." Z kremplji je zgrabila eno ribo. Njej je ena popolnoma zadosti. Redkokdaj poje dve.

Ravno je minotaver premišljeval ali naj proti pernatemu bitju skoči brez sekire ali raje oborožen, ko se je le to odločilo premakniti ter tako, vsaj za sedaj, prestaviti njegove načrte na kasnejši čas. Rahlo razjarjenega pogleda, ker se mu je obrok izmuznil izpred nosnic, je tako lačni osebek zrl za vedno manjšo silhueto neznanke.

Med čakanjem je Tronir ponovno spremenil položaj v sedečega ter premišljeval o pravkar prestanih dogodkih. Kaj je ono? Oziroma ona glede na to, da ima glavo človeških samic. Posledica mutacij? Poskusov? Božje delo? Koliko vprašanj, pa tako malo odgovorov. Stavim, da se pod vsem tistim perjem skriva prav slasten kos mesa. Že samo ob misli na to se mi dvigne ... Nenadoma je minotavrovo razmišljanje zmotila vrnitev neznanke, da je kar na glas dokončal stavek. "... želodec." Toda tokrat je bitje nekaj prineslo s seboj. Kaj hitro se je prineseno izkazalo za hrano in preden bi pomežiknil je bila velika postava pokonci ter stoječa ob velikem listu. Dlan je urno pograbila ribo ter jo ponesla k nosnici. Le te so se široko razprle, da je morski vonj zarezal v čutila. Zobje so previdno zagrizli v hrano in čepravno se je zaradi nenavadnega slanega okusa Tronirjev obraz sprva skremžil je ponujeno pojedel. To pa je sprožilo samo še glasnejše kruljenje, da je morala dlan pograbiti še eno izmed mrtvih živali, ki mu jih je neznanka prinesla. Toda nenadoma je hrane zmanjkalo čeprav se je minotavrov želodec še zmeraj oglašal. Vsaj za silo pa si je moral priznati, da je bilo bolje. "Dobro čeravno rahlo preveč slano za moj okus. Kaj pa je to? Kdo si ti? In kje sploh sem?"

Stevianna je pojedla svojo ribo. Natančno jo je obrala vse do kosti. A še preden je ona svoj zalogaj sploh pojedla, je preostalih rib že zmanjkalo. Vse je potrdilo njen sum, da je bilo hrane premalo. No, vsaj zanj. Skomignila je z rameni. "Nisem jaz kriva, da je morje tako slano." Je opravičevala slanost rib. Sama je bila navajena na takšno prekomerno sol. Tako ali tako, pa drugega sploh ni pokusila. Mirno in tiho je pojedla še preostanek ribe. Kosti je vrgla na stran, na to pa se posvetila njemu. "Si še lačen? Še zmeraj jih še lahko grem iskati veš." Zavlačevala je. Vse bolj in bolj. "Pic, je riba katero si jedel. Je iz družine Šparov, vendar dvomim, da te to zanima." Vedela je, da bo kaj kmalu napočil tisti trenutek 'resnice' in morala mu bo pojasniti marsikaj. Medtem, ko se je on tako zelo ubadal z njeno indentiteto - ona se z njegovo sploh ni, je ostanke rib in listje vrgla na stran, nekam v grmičevje.
Globoko je vzdihnila. Še enkrat je povprašala po njegovi lakoti, nato pa končno spregovorila: "Kje si? Si na tako znamenitih otokih v Egejskem morju. Natančneje si na otoku Salamis." Naredila je premor. Ves čas govora ga je gledala v obraz in spremljala njegove spremembe na njem. "Kaj sem? Sirena sem. Sirene tukaj prevladujejo v Egejskem morju, na teh otokih, ki so okoli naju. Ne skrbi, trenutno sem edina v tvoji bližini." Ostala je na svojem mestu, mirno in sede. Ni se premaknila. Sleherni strah se je razgubil v njej. Pogumno ga je gledala, spremljala njegove odzive.

Z zanimanjem je zrl v nenavadno bitje, ki se je klicalo sirena, ter opazoval njen obraz med govorjenjem. Čeravno je deloval dokaj človeški pa ji je vsa preostala podoba bolj dajala videz živali kakor enega izmed članov rase, ki jo je tako zelo zaničeval. Med poslušanjem je z roko počasi segel proti gobcu in si pričel čistiti zobovje. V gobcu se mu je nemareč zataknila ena izmed majhnih koščič, ki jih je bilo v morskih prebivalcih morja možno najti še preveč.
Ko je bitje ženske in ptičje podobe končalo z govorom se je minotaver leno vsedel na tla v senco. Vsako besedo, ki mu jo je prebivalka teh otokov predala, je z rahlim začudenjem in zanimanjem ponovno premlel v mislih. Riba? V veliki slani vodi živijo ribe? Kako lahko sploh preživijo ob vsem tej soli? Otok Salam? Nikoli slišal? Sirene? Sploh nikoli slišal. Kakšno je njeno stališče do ljudi? Jih je sploh že videla? Je sploh že kdaj zapustila ta prostor? Vedno več dvomov je prevelalo Tronirja in vedno manj odgovor je imel na nova vprašanja, ki so se mu sproti porajala. Tako mu na koncu ni preostalo drugega kakor, da preneha z razmišljanjem, ki ni vodilo nikamor, ter svoje mišljenje izrazi na glas. "Kako to, da v veliki slani vodi živijo ribe? In kaj ste sirene? Nikoli še namreč nisem slišal za vas." Počasi je raztegnil roke, da so kosti popokale ob gibanju ter nadaljeval začeti pogovor. "Kakšno pa je kaj vaše stališče do ljudi? Kakšno je tvoje mišljenje? Oh in ja, moje je Tronir. Kako se pa ti kličeš?"
Sonce se je počasi premikalo proti sredini nebo in je sedaj že z polno močjo sijalo na svet smrtnikov. Vetrič, ki je nekaj časa še ohlajal zrak, je sedaj izginil, da se je okolica ponovno zapolnila z močnim slanim vonjem.

Smešno ga je pogledala, ko ji je postavil toliko vprašanj. Primerjala ga je z komaj izleženimi mladiči siren. Tako kot on, so vsi mladiči radovedni in hočejo vedeti prav vse. Vendar se pri njih hodi po korakih in tako skušajo starejši obdelati vsako pomembno točko, temo posebej. A pri njemu, lahko Stevianna pove vse in bo dobila nova podvprašanja in tako dalje. Nekaj bo že še razumel, saj zagotovo ni bil zabit kot mina. No, vsaj imela ga ni za zabitega.
" Robe so živa bitja in pač so prilagojene slani vodi. In verjemi, niso edine." Zamahnila je s krilom. Poglobila je glas in poudarila zadnji dej stavka. "Kaj smo?" Premolk. "Lahko bi nas opisala, kot krvoločna bitja, ki samo prežijo za plenom. Plen so izgubljeni pomorščaki. Kot lahko vidiš je okoli otokov veliko čeri, v katere se žrtve ujamejo. Ne preostane jim drugega, kot priti na kopno - torej na naše otočje." Je razložila vse kar je upala, da bo zadostovalo. Hkrati je s tem že deloma odgovorila na odnos z ljudmi. "Mišljenje je, več ali manj, odvisno od posameznika. Nekatere jih naravnost obožujejo, zavoljo plena, druge jih zopet sovražijo, vendar so vseeno njihov plen. Seveda lahko za plen zapeljemo tudi kako drugo smrtno bitje. Tukaj ni omejitev." Sončna vročina je pošteno pripekala na njo, pa čeprav je bila v senci. Zato se je premaknila bolj proti njemu, ki je bil v osrčju sence, ne pa ona, ko je bila na robu. "Kakorkoli. Opažam, kako znajo biti hinavski in kako gledajo samo na svojo rit. Nekako nisem pristaš tega." Pa čeprav je pri nas podobno. Zato pa nisem v jati? "Ljudje enostavno morajo biti. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo nas. Ne bi bilo tiste osnovne hrane, ne bi bilo drugih bitij, ki obstajajo. In to je dejstvo. In to še ne pomeni, da jih zaradi tega imam rada." Prhnila je. "Kaj pa ti misliš? Stevianna sem, me veseli." Je končala v mirnem, prijaznem tonu. Med vsem tem govoričenjem se ji je grlo izsušilo, a do prvega izvira vode je daleč.

Tronir je z zanimanjem prisluhnil vsaki izrečeni besedi, ki mu je ponujala na odgovor na katerega izmed vprašanj, ki se je podilo po bikovski glavi. Toda ne glede na vse izrečeno si ni mogel pomagati, da se mu med govorom ne bi porajala nova in nova mišljenja, ki so bila nekakšna gonilna sila tega pogovora. Spoštljivo je počakal, da je sirena končala z besedičenjem preden je ponovno spregovoril. "Ne vem. Še nikoli nisem bil tako obkrožen z tolikšno količino slane vode." Za trenutek je premolknil ter pogled uprl v daljavo. Sončni žarki so se igrivo odbijali na vodni površini, ki je kljub brezvetrju narahlo valovila. Čeri, ki jih je bitje po imenu Sevianna omenilo, so resnično nič kaj gostoljubno prežale na nič hudega sluteče pomorščake. In že sama misel, da ljudje zaradi njih umirajo, je bila minotavru všeč. "Sovražim ljudi in ne vidim nič slabega v tem, če jih ne bi bilo. Se mi pa vedno bolj dozdevajo te otoki kakor nekakšen raj. Ni se potrebno kaj veliko utruditi, ko loviš. Preprosto stopiš do njih ter jih pokončaš." Ob tej ideji se je velika postava zatresla od smeha in kakor otrok pestuje svojo najljubšo igračo je Tronir potežkal svojo sekiro. Nenadoma je veli oblak prekrižal načrte ognjeni krogli, ki je kraljevala nebu, da je zavladala prijetna senca po celem otoku. Jata ptic, ki predhodno bi bila vidna zaradi vsiljivih žarkov, se je sedaj pokazala ter ponovno opomnila minotavra na nekaj drugega. "Prej si govorila v množini. Torej vas je več? Več takšnih, kot si ti?" Ponovno je bitje usmerilo svoj pogled v žensko s ptičjo postavo ob čemer se je, nehote, ponovno oglasil želodec, ki še zmeraj ni bil povsem napolnjen. Pa tudi grlo je nenadoma pričelo demonstrirati z prekočim priokusom, ko je poskušalo opomniti zver, da se telesne zaloge vode počasi praznijo. "Imate morda na tem otoku tudi pitno tekočino ali se napajate z slano vodo?"

Zgolj nasmehnila se je. Tako znane so, a še vedno je tukaj eden kateri sploh ne ve za njih, ne za njihov otrok. Saj ne, da je ona pa kaj vedela o njem, vendar se ji je po njegovi zunanjosti svitalo, da ni človek. Torej je nekakšno mistično bitje, tako kot ona. Kar ji je ugajalo. Veliko bolj, kot pa bi ji človek, čeprav bi človeka osvajala za šalo.
In vsak ima svoje mišljenje o ljudeh. Že res, da ni bila njihov pristaš, pa vendar je nekako živela od njih. Čeprav bi se v skrajnem primeru lahko tudi prilagodila na morske živali.
Nemo je pokimala. "Seveda nas je več. Saj tudi ti nisi sam, ali pač?" Kdo pa je dan danes edini svoje vrste? Se je spraševala v glavi. Seveda ni mogla vedeti vsega, vendar je samo predvidevala, da niso sami. "Več nas je, veliko več. Vendar so trenutno na drugih otokih. Tako ali tako bi te druge že pohrustale za kosilo." Pogled je usmerila nekam v goščavo in napol sanjarila. Tako so si podobne, a hkrati močno različne. Večina jih je posesivnih in ubijalskih. No saj so za to so tudi ustvarjene. Vendar sama se nikoli ni počutila dobro v tem tropu. Vedno je bilo nekaj, na čemer je izstopala in bila izjema.
Dolgo je tiho premišljevala, ko jo je njegov glas zopet prebudil in zvabil v resničnost. Zasmejala se je. "Ne bodi no smešen. Seveda se ne odžejamo s slano vodo." Vstala je in počakala tudi njega, da vstane. "Najbližji izvir oziroma pretok pitne vode je daleč v notranjosti gozda. Približno dve uri in pol hoda je." S krilom je nakazala smer, proti neutrjeni goščavi.

Ob vprašanju sirene, ali je on sam, se je bikovska glava počasi nagnila v stran pri čemer so se oči zazrl v ptičje bitje z žensko glavo. Več? Še nikoli nisem videl nikogar, ki bi mi bil enak ali podoben. Toda vem, da so še drugi takšni kakor jaz. Ljudje so vedno govorili o tem. Ampak kaj, če sem zadnji svoje vrste? Ponovno je minotaver svoj pogled usmeril proti Stevianni. "Nebi vedel." Toda te nadležen misli je hitro hitel odganjat z stresanjem glave, da so se sončni žarki odbili od rogov. Z prisiljenim nasmehom je ponovno potežkal svoje orožje ter, v želji po sprememebi temi in z prikritim izzivanjem, ponovno spregovoril. "Ha stavim, da mi nobena nič ne more. Z enim samim zamahom bi jih zdrobil!" Šele tedaj je v možganih posvetila neka majhna lučka, da je šel morda predaleč in rahlo negotovo se je raje namenil v smeri izvira. Z sekiro je pogumno zasekal proti delu narave, ki je preprečevalo nadaljno premikanje.

Kar nekaj poti je sonce opravilo preden se je Tronirju uspelo prebiti skozi vso rastlinje do izvira. Proti koncu ga ni več samo neka majhna želja po vodi temveč divja žeja kajti z vsakim zamahom je postajalo grlo bolj suho ter pekoče in zvoki padajoče vode bližji. Sirene ni nikjer ugledal čeravno se niti ni imel kaj veliko časa ozirati. Tako ali tako pa je sklepal, da je najverjetneje ubrala lažjo pot skozi zrak.
Niti pri izviru ni minotaver pričel pogledovati za prijazno prebivalko otokov temveč se je raje urno pognal v prijetno mrzlo in osvežujočo vodo.

Pomislila je nad njegovo izjavo. Močno dvomim, da bi bilo res, pa čeprav deluješ zelo močno. Modro je molčala in počakala, da je naredil prvi korak proti zaraščenem delu otoke. Lahko bi vzletela in bi se dobila tam, vendar je raje šla za njim in ga spremljala po poti. Bog vedi, koga bi srečal in teh koncev sploh ne pozna. Kaj če bi kam zašel?
Torej sta prehodila dolgo pot vse do izvira čiste vode. Pot je bila zelo zagoščena z listjem in grmovjem, vendar jo je Tonir kaj hitro odpravil s sekiro. Tako je bila pot desetkrat lažja, kot je običajno. Kar je čisto malo pospešilo njuno hojo.
Pri vodi je le stala in počakala, da si Tonir vzame čas zase in njegovo žejo. Ter morebitno potrebo po kopanju. Vse okoli njega je čorfotalo in pljuskalo. Tako močno je pljuskalo, da je se za korak ali dva kar odmaknila od vode. Le nasmehnila se je in zopet pomislila na mlade sirene. Hočeš ali nočeš, spominjal jo je na njih. "Vidim, da uživaš." Je dejala, ko se je usedla na bližnjo skalo in ga gledala.

Minotaver je zajel toliko zraka, kolikor so mu pljuča dopuščala ter se podal na raziskovanje podvodnega sveta. Morda bi mu uspelo tamkaj celo postaviti ambasado ako ga ne bi pričenjalo nekaj znotraj telesa stiskati. Tako mu ni preostalo drugega kakor, da se nameni počasi nazaj proti površju. Pospremljen z gromozanskim pljuskanjem ter deljenjem tekočine po vsem, kar je bilo v neposredni bližini, se je Tronir ponovno pojavil na gladini.
Ko je bila tako žeja in želja po osvežitvi potešena se je velika postava počasi namenila ven iz vlažnega okolja ponovno na kopno. Med hojo je nerodno opeltal z rokami, ko je poskušal iz rogov spraviti nekakšno morsko travo ter je obenem moral paziti na lastno ravnotežje. Toda z nekaj druga mu je nekako uspelo usklajevati eno in drugo, da je na koncu vendarle ponovno položil nogo na zemljo. Pograbil je sekiro, ki je medtem zvesto čakalo na lastnika ob izviru in stopil bližje proti do sedaj prijateljsko uperjeni sireni. Malo stran od nje, v objemu toplih sončnih žarkov, je otresel s svojega trupa še poslednje kapljice ne meneč se za to, da bo morebiti zmočil Stevianno. No, morda pa je to naredil ravno z tem namenom. Vsekakor se je po tresenju vlegel na zeleno travo in pustil soncu, da ga posuši ter ponovno ogreje. Da pa ne bi postalo med čakanjem preveč dolgčas je kar na glas v nebo izrekel novo vprašanje. "In na koliko časa pride nova pošilja ljudi?"

Nasmehnila se je. Nasmehnila se je njemu in njegovemu otroškemu čofotanju. Saj bi se mu pridružila, vendar je bila preveč 'omamljena' njegove čiste nedolžne otroškosti, ki je čofotala po strugi. Spraševala se je ali je še mladič njihove vrste, ali zgolj hrani svojega skritega otroka nekje v sebi. In vse skupaj jo je zopet spominjalo na njihove mlade sirene.
Gledala ga je ves čas, vse dokler se ni ulegel in prepustil sončnim žarkom. Seveda je občutila rahel tuš vode, ko se je otresel. "Hej!" Je rahlo zavpila in odskočila s skale. "Veš, ne rabim tuša." Resno je stala pred njim, medtem ko je on že legel. A se mu je kmalu nasmehnila. Ker ni vedela ali sme poleg njega ali ne, je le stala in razmišljala o odgovoru na njegovo vprašanje. Tu in tam je pogled dvignila v nebo in tuhtala, tuhtala.. "Veš, v bistvu ni nekega časovnega intervala ali.. Ne vem kako ti naj povem.."Premor. "Skratka, ni ravno določeno kdaj pridejo. Recimo, da je pozimi malo manj ladij, kot pa med drugimi letnimi časi." Je dokončala in upala, da je vsaj približno razumel.
Suho grlo jo je opomnilo, da je žejna. Potrebovala je vodo, zato je odšla proti strugi. Nagnila se je in popila nekaj požirkov vode. Končno se je odžejala in lahko se je vrnila k Tronirju. "Torej?"

[ okej šele zdj sm opazla da si Tronir in ne Tonir. xD hahha! omg. xD aja pa u sladki vodi ni morske trave? al? ]

((čestitam za nenavadni dar hitrega opažanja xD ))

Minotaver se je glasno nasmehnil jamranju sirene ob prijaznem deljenju vodnih kapljic naokoli. Spominjala ga je namreč na neko staro starko, ki jo je nekoč srečal in se je samo pritoževala. Z edino razliko, da je njo na koncu pojedel. In za sedaj je bilo to bitje še živo. No, za sedaj.
Sonce je počasi pregrevalo ohlajeno telo in žarki so se poskušali vsiliti vsepovsod, še tja kamor sonce ne posije. Veke so postajale vedno težje in kar nekajkrat je moral Tronir divje zatresti glavo, da je ostal buden. Vsekakor si namreč ni želel zaspati sredi neznanega otoka na katerem so se nahajala neznana bitja. Da bi svojo pozornost preusmeril na kaj drugega je z rahlo zaspanim, a vendarle še prisebnim glasom spregovoril. "Saj zdaj ni zima. Nikjer ni snega in ničesar. In upam, da pridejo kar se da hitro. Postajam namreč lačen." Zamislil se je nad prostornino svojega želodca, ki mu ga do sedaj še ni uspelo napolniti. In pernato bitje je postajalo vedno bolj mamljivo z vsakim pogledom. Na koncu je vendarle zmagal osnovni nagon po hranjenju, da je minotaver prav počasi vstal. Trudil se je, da bi z sekiro povzročil kar se da malo hrupa, kar mu je na nek način tudi uspelo. Če izvzamemo seveda, da je predhodno zadel kamen, ki je urno z kotaljenjem pobegnil v bližnjo vodo. Roke so trdno poprijele ročaj in pogledale proti bodočemu obroku. Nenaden obrat telesa in izpustitev orožje je ob pomoči nekaterih zakon, ki so vladale na smrtnem svetu, povzročilo, da je sekira hitro kot le kaj poletela proti Stevianni. In začuda mu je pernato bitje uspelo zadeti. Povsem mrtvo je z drevesa padel na trdna tla, ki so bila za silo omehčana z travnato preprogo, ptič, ki je še nekaj trenutkov nazaj radostno prepeval svojo pesem in s tem privabljal hote ali nehote pozornost plenilcev. Zadovoljen nad svojim delom se je Tronir namenil pobrati trup brez življenja. Za vsak slučaj, ako bi se žival samo delala, da je mrtva, je brez usmeiljenja obrnil vrat za 360 stopinj, da so kosti glasno popokale. Med skubljenjem je pogled ponouno preusmeril proti sireni in jo spet ogovoril. "Kaj torej?"

"Lahko ti zopet ujamem ribe.." Začela je govoriti o hrani, saj je potožil o lakoti. A kaj ko jo je sredi stavka prekinil. Skoraj je mislila, da bo njo ubil, ko je takole le zalučal sekiro proti njeni glavi. In kaj potem, pač se je malo ustrašila in je okanemela. Se zgodi tudi najboljšim, pravijo. Kakorkoli. Prav res je že mislila, da bo sedaj pa pojedina, a je očitno ciljal malo višje, kot je bila njena glava. pred njo je padla neka ptica, za katero tudi sama ni vedela kaj je. V naslednjih minutah pa je že pristala v Tronirjevih rokah. "..če si lačen. A vidim, da si že poskrbel. Dober tek." Umolknila je. Nikoli si ni mislila, da bi njen čas prišel tako hitro. Še vedno ni vedela kdo je njen oče. In res bi prav rada izvedela. Moram delati a tem. A kaj ko nima pravšnjega načrta.
Umaknila se je in postila, da v miru poje. Zopet se je usedla na skalo, na katero je sedaj sijal sonce. Tako se je grela na sončku in počakala da konča. "Torej kaj?" je ponovila, ko se je nehal mastiti s ptičem. "Še vedno lačen?" Obrnila je glavo navzgor in pogledala za pticami ali drugimi živalmi nad njo. Bog ve, kaj bo storil. Nato jo je zopet uprla vanj. "Nimam pojma. Če želiš, se lahko vrneva nazaj k čolnu." In pomislila, kako dobro sta ga sploh skrila. Kaj če ga ni več?

Z navihanim nasmeškom na obrazu je minotaver oskubil ptico do konca. Nikakor si namreč ni mogel iz glave izbiti podobo okamenele sirene, ko je le ta očitno ugledala hitro se približajoče orožje. Ponovno je vzel v roke sekiro ter z enim samim mončnim udarcem pobližje spoznal ostri rob igračke in vrat pernatega bitja. Le drugo je upoštevalo nasvet, da pametnejši popusti in se že rahlo nesramno odkotalilo v isaknju zavetja proti Stevianni. Ker se Tronirju resnično ni dalo pripravljati ognja ter nato še čakati, da bo obrok pripravljen, je z zobe lačno zasadil kar v surovo hrano. Med trganjem in žvečenjem kosov mesa, ki so v gobcu izginjali hitreje kakor voda sredi puščave, je s pogledom ponovno poiskal znano neznanko. Le ta se je med tem že prestavila na drugo mesto ter se očitno prepustila sončnim žarkom. Brez besed sta tako bili bitji vsaka na svojem mestu in šele, ko je večji osebek pojedel svoj obrok, je manjša izmed dvojice spregovorila. Na njeno prvo vprašanje, ki se je dotikalo njegovega želodca, ji je odgovoril z smehom medtem, ko se je pri drugem bolj zamislil. "Lačen? Normalno. Mar nimate tukaj nobenega pravega obroka? Resnično upam, da bodo tisti ljudje čim hitreje prispeli." Kaj, če bom za zmeraj ostal ujet tukaj? Umrl bom od lakote. "Zagotovo ga ni več. Ko sem namreč prispel semkaj sem je bilo na dnu že kar precej vode. Sem vedel, da bi moral vzeti tistega drugega. Ampak ne, če se meni ne uspe zmotiti pač nisem jaz." Minotaver je premolknil, ko je pričel premišljevati kako naj se končno reši z tega otoka brez prave hrane. Ako je bila namreč velikost tistega, kar lahko poje, tako majhna kakor vse do sedaj, je zašel v težave. In resnično ni imel namena pričeti z prisilno shujševalno kuro. Ali sireno. "Ste kako povezani z kopnom?" je kar nekaj na hitro spregovoril Tronir in pogled ponovno uprl proti Stevianni.

Enostavno se ji ni dalo dati lekcije. Vsaj ne tiste ta prave, ki je ponavadi, ko se kdo poigra s sireno. A vseeno. Imela ga je za mladiča, pa čeprav je tako velik. A očitno je, da ve bolj malo. No saj ne, da ona pa kaj več ve od njega. Kakorkoli že. Spustila je tisti ptičji glas. Dvignila je glavo visoko v nebo. Ker je dvomila, da on ve kaj je s tem storila, se niti ni pretirano sekirala. Le bolj se je sprostila in s krikom je drugim sirenam dala vedeti, da je on njen. Da ima neko žrtev in je njen, samo njen.
Skomignila je z rameni. "Sem ti rekla, da ne vem, kdaj bojo prišli. In ne, ni vse tako majhno, kot iz gleda." Zavila je z očmi, kot češ, nisem ti jaz kriva, da si pač ulovil majhne stvari. "Kakorkoli, glede čolna ti lahko pomagam. Ker dvomim, da bi tukaj dolgo zdržal živ, če ne zaradi tvoje velike lakote, pa zaradi drugih siren." Vstala je s kamna in pomignila proti plaži. "Razen, če si tako željan ujeti človeka in se pošteno nasititi, lahko še malček počakava." Zopet je pogledala proti krošnjam in iskala tisti majhen kotiček neba, ki se ga je dalo videti. "Kaj meniš?" Je govorila v zrak in še vedno gledala.

Namesto, da bi sirena odgovorila, je iz sebe izpustila nekakšen krik. Ob parajočem zvoku so minotavrova ušesa rahlo trznila in prsti so močneje stisnili sekiro. Z nejevoljnim pogledom, ki je jasno nakazoval, da mu to dretje ni nič kaj po godu, se je usmeril proti Stevianni ter ji bolj kakor rekel zabrusil. "Kaj se pa dereš?" Toda bolj kakor odgovor na to vprašanje ga je zanimal stavek, ki se je dotikal napolnitve še zmeraj premalo polnega želodca. "Bolj se nagibam k drugi opciji. Da ujamem človeka in se dokončno nastitim sedaj, ko sem že tukaj. Sploh se pa z polnim želodcem lažje razmišlja." In težje beži. S pogledom je minotaver počasi sledil očem sirene, ki so gledale nekam proti modremu nebu. Čeravno mu ni bilo povsem jasno kaj naj bi se temkaj nahajalo je vseeno skupaj z njo strmel navzgor.

"Okej, ljudje torej so." Je naznanila. Še vedno gledajoč proti nebu je utihnila in počakala. Osredotočila se je na sluh, videla je tako bolj malo. Nekaj je slišala, to je bilo zagotovo, a tudi njen sluh ni vsemogočen in ni mogla ravno razločiti kaj je slišala. Zato je le rekla: "Znaš priti do obale?" Končno ga je le pogledala. "Pojdi nazaj do obale, kjer sva bila prej in me počakaj nekje v zavetju grmovja." Za potrditev mu je le pokimala, nato pa odletela na bližnje drevo. Na drevesu je zopet pregledovala okolico. Tokrat se je obrnila proti morju in obali, od kjer je lahko videla majhno ladjico. Upala je samo, da bo njen 'prijatelj' dokaj hitro prišel do obale in se ne bo izgubil.
Zopet je kriknila in s tem dala drugim sirenam vedeti, da so žrtve njene. Nato je odletela z veje. Letela je vse do ladje, ki je bila že blizu kopnega. Letela je na taki višini, da je s prostim očesom niso opazili. Budno jih je spremljala vse do kopnega, nato pa se je spustila nižje med njihovo vrsto. Letela je elegantno, pristala je elegantno. Vse na njej je bilo trenutno elegantno in prefinjeno. Prefinjeno se jim je nasmehnila in se elegantno usedla na skalo. Začela je peti neko pesem v starem jeziku. Pela je počasi, elegantno, zapeljivo. Vsi so bili v trenutku uročeni. No saj jih je bilo samo pet. Kakorkoli, pela je še nekaj časa in počasi stopila do vsakega posameznika. Vsakemu je kljunila v vrat in ven je špricnila velika količina krvi. Niso bili še mrtvi, ah kje pa! To zadovoljstvo bo dala Tronirju. Ko je zadnjega kljunila se je obrnila proti goščavi. "Pridi!" Je zaklicala.

Oblaki so se igrivo poigravali na nebu ne meneč se za svet pod njimi. Zdaj so se trgali spet naslednji trenutek so se združevali in ustvarjali različne podobe. Vendar pa to minotvarna ni navdušilo. Veliko bolj je bil vesel sireninega stavka, da so končno prispeli ljudje. Toda preden bi lahko večji osebek povprašal manjšega je le ta že odletel. Tako Tronirju ni preostalo drugega kakor, da se napoti nazaj proti obali. Med hojo po že utrjeni in izrezani poti so se misli dotikale mnogih tem a še več jih je tudi izginilo tako hitro, kot so se pojavile. Kaj da ne bom našel poti nazaj? Saj je vendar izsekana in se lepo vidi kam je potrebno iti. Upam, da bo veliko ljudi kajti pošteno sem že lačen. In zakaj je bil tisti klic dober? Hitreje, kakor je stvor pričakoval, se je ponovno znašel za prvim grmičevjem ob obali. Da pa vsa ta pot ne bi bila zaman tamkaj minotaver ni bil zaman. Območje je namreč preiskoval eden izmed članov posadke in ob ugledu z sekiro oboroženega krika so se usta panično razprla. Vendar do krika ni prišlo kajti en samcat udarec je zadoščal, da se je glava ločila od telesa in je kri obarvala bližnje rastline. Z skorajda otroškim navdušenjem so močne dlani poprijele po za truplo in je gobec pričel trgati kose mesa. Nenadoma se je iz daljave nekje zaslišal klic 'Pridi!' in šele takrat se je minotaver ponovno spomnil na sireno. Neodločen kaj naj stori z svojim obrokom je na koncu sklenil, da bo vendarle bolje ako se odpravi bližje obali. Vrgel si je že rahlo raztrgane in še zmeraj krvaveče ostane nesrečneža preko ramena, poprijel z drugo prosto roko za rdečo sekiro in stopil bližje proti klicu.
Čeravno je bilo zaradi dodatnega tovora premikanje skozi zadnje dele gozda nekoliko težje je minotaver vendarle končno položil nogo ponovno na pesek. Oči so urno poiskale sireno in srce je od radosti zaigralo, ko je ob njej zagledal še več ljudi. Pospešil je korak in kmalu se je nahajal zraven Stevianne. Odvrgel je svoj trenutki obrok na tla, z obema rokama trno poprijel za ročaj ogromne sekire in zamahnil. Ob bližnjem srečanju vrata in ostrega roba se je prvi odločil, da pametnejši popusti. Glavo je odneslo nekam v stran in iz žil je brizgnila še dodatna kri. Vsi, ki so bili hote ali nehote tedaj v bližini, so tedaj dobili zastonj barvanje. "Hej ne upira se! To naredi vso zadevo mnogo manj zanimivo."

Ugledala je svojega so ubijalca. Kor je lahko videla, je že imel žrtev na plečih. Seveda ej bila vesela, predvsem zato, ker se bo končno lahko najedel za vekomaj. Ali je vsaj upala, da se bo. Sama ni bila ravno lačna, zato je le ubila enega izmet tistih petih in si odtrgala večje kose za pozneje. "Bo dovolj?" Ga je povprašala, čeprav je bil nesrečen, ko se ljudje niso upirali. Sama je le zavila z očmi, 'češ ne bodi tak otrok' in trgala kose naprej.
Na obrežje je skočila po velikanski list, ki ga je odtrgala od neznane rastline. List je prinesla k truplom in vanj zavila tiste natrgane kose. Pogledala je znanca in ga z zanimanjem spremljala. Čez nekaj minut je le spregovorila: "Zaradi vročine bo bolje , če jih odneseva v senco." je dejala. Poprijela je za svoj zavitek z mesom in najmanjše truplo. Kremplje je zapičila v ramo človeka, kolikor globoko je mogla. Nato se je počasi dvignila od tal in s zmernim letom vlekla truplo do prvih senc. Nato se je vrnila po še dva, s katerima se je res dolgo mučila. A ju je, po dolgih minutah le privlekla. ostaladva pa je pustila Tronirju, čeprav je bil dvakrat hitrejši od nje. "Tukaj imaš. Mimogrede, nekaj časa me ne bo." Svojo zalogo je namreč nameravala odnesti v svoj brlog, hkrati pa potrditi drugim sirenam, da so bile žrtve in da ni bilo vse skupaj izmišljeno. Za Tronirja si bo pa že nekaj morala izmisliti. Ali pa bo le prikrojila resnico. Zavedala se je, da je to nevarno, kajti če jo dobijo sledi izgnanstvo. In kje bo potem? Sam bog bo vedel.

Brez upoštevanja osnov vljudnosti se je minotaver vsedel na tla in ne meneč za okolico pričel jeste že začeti obrok. Okus po tolpi krvi se je razširil po gobcu in nosnice so zadrgetale od navdušenja, ko je lahko ponovno vohal njemu tako ljubo meso ljudi. Zobovje je neusmiljeno trgalo nove in nove kose dokler ni od prvega pomorščaka ostalo skorajda nič več. Navdušeno, ker se je mu je končno uspelo nasititi, je Tronir potrdil kvaliteto obroka z glasnim riganjem. In šele tedaj so mu v možgane zarezale besede, ki jih je spregovorila Stevianna. Oči so pričele pogledovati po sireni in ni miniglo dolgo, ko jo je pogled našel. Na bikovskem obrazu se je pojavil mahjen nasmešek, ko je videl vso mučenje, ki ga je znanka doživljala z premikanjem teles. Njemu se to namreč niti ni zdel tako hud napor in kot bi miglin je prostale prenesel v senco, ki se je nahajala v njeni bližini. Tamkaj se je nato ponovno vsedel na tla in, ker delo pač naredi človeka oziroma minotavra lačnega, ponovno segel po novem obroku. Kar meh hranjenjem, ne ozirajoč se na meso, ki mu je viselo med zobmi, je spregovoril. "Bo dovolj za dan ali dva. In ja, kar pojdi. Saj nisem mladič. Sploh pa bom tako ali tako sedaj malo zadremal, ko bom dokončal še tega." Ni se več menil za pol žensko pol ptičje bitje kajti v tistem trenutku je bila njegova pozornost skorajda v celoti posvečena hrani. Le kam gre? Mogoče pa bo prinesla še več ljudi! Ali pa kaj za pit? Vino bi se sedaj prileglo.