Hlevi

Sikion je poznan tudi po pasmi konjev samforijci, ki jih parijo le tukaj. Zato se ob ter v mestu nahajajo številni hlevi, kjer ti konji živijo dokler jih ne prodajo.

@Ares

Bil je prvi maj, čas ko je Gena odšla do velikega mesta, da bi kupila konja. Pot do tja je bila dolga, vendar Gene to nikakor ni motilo. Hodila je po poljih, in poteh, ki niti niso bile pripravljene za človeško nogo. Ko je končno prišla do velikega obzidja je globoko vzdihnila ter pozdravila izmučena stražarja, ki sta stala pred mogočnimi jeklenimi vrati. Sama pri sebi se jima je smejala, vendar sta se ji tudi smilila. Vstopila je skozi ta mogočna vrata, ter se razgledovala okrog in krog. Okoli nje so se podili otroci čigar starši niso bili ravno bogati, starejši ljudje pa so stali za lesenimi tržnicami ter prodajali izdelke. Sama tega ni počela nikoli, vendar pa ni bilo videt slabo. Res, da je spadala v višji sloj smrtnikov, vendar pa ji trdo delo nikakor ne bi moglo škodovati. Sprehajala se je po glavnemu trgu ter iskala svojo teto in strica. Tako, ju nikoli ne bom našla! si je rekla, ter sedla pod kamnit vodnjak. Zaprla je oči, ko jo je nekaj ali bolje rečeno nekdo pocukal za obleko. "Gena! Gena, zbudi se! Saj ne spiš, kaj ne?" Gena je v hipu odprla oči. Pred njo je stal stric Veroneo. "Stric Vere. Ne, seveda, da ne spim. Povsod sem vaju iskala." stric je nervozno pokimal ter jo prijel za roko in jo nasilno odpeljal do njune hiše. Gena strica in tete ni videla že sedem let, saj se z očetom niso razumeli najbolje. Stric Vere in teta Maksie sta bila namreč velika za pripadnika boga vojne, Aresa. Ko je Gena vstopila v hladen prostor hiše se ji je skoraj stemnilo pred očmi. Prostor je zaudarjal po mrtvih živalih in na steni je bila obešena mrtva mačka, kakršno naj bi imel cesar. Gena se je namrdnila in komaj zadržala, da ni pobruhala celega prostora. " Tukaj je tvojo začasna soba." je rekel stric, ter zaprl vrata. Ostala je sama, v grozni sobi, ki je imela na tleh nekaj sena in rjuho prepleteno z pocenim blagom. Na tleh je stal velik kip boga Aresa. Gena ni bila verna in nikakor ni verovala v bogove, še zlasti pa ne v nekega boga, ki naj bi se imel za boga vojne. Po resnici povedano ga je prezirala! Stopila je do postelje ter se ulegla. Bila je tako utrujena, da je v trenutku zaspala. Spala je kaki 2 uri. V sobi se je zaslišal bobneč šum, in Gena je v trenutku odprla oči. Pred njo je stal Ares, bog vojne. Gen, se ni prestrašila. "Stric Vere, misliš, da bom nasedla tvoji trapasti šali?" je vprašala ter zavila z očmi. Lase si je spela v mogočno kito, vendar postava pred njo se ni premaknila.

Po tistem, ko je agresivno božanstvo vihravo zaradi doživetega razočaranja zapustilo prostore templje se je prežarčilo drugam. Toda namesto, da bi se Ares odpravil na Olimp kakor je sprva načrtoval ali zasejal kje medsebojne boje med smrtniki se je ponesreči teleportiral v neko neznano hišo. Besen se je razgledal naokrog po prostoru ter presenečeno opazil, da se v sobi nahaja njegov kipec. Ponovno moji častilci. Odlično! Bom vsaj tukaj lahko preizkusil njihovo vero. Ponovno se je ustoličil sredi sobe ter si pričel ogledovati imetje. Sam po sebi prostor ni bil nič posebaj in edino kar je izstopalo je bil kipec na sredini. Med obračanjem je nehote z koncem nožnice, v kateri je varno počival krvavi meč, prevrnil neko reč, da se je glasno razletela na miniaturne kose. Toda nepričakovano dejanje je sprožilo nov dogodek. Z ležišča je namreč planilo očitno pravkar prebujeno dekle čigar prisotnosi do tedaj besni bog ni opazil. Nekaj je pričela nakladati o stricih, šalah in kdo še ve čem toda moški osebek je ni poslušal. Z globkim glasom ob katerem se je kipec prevrnil in je marsikatera reč popadla na tla, ki so bila obložena z senom, je ogovoril smrtno bitje pred seboj. "Tako ne boš govorila z menoj smrtnica! Če se mi zahoče ti lahko v trenutku odobrim glavo, požgem to kolibo ter pobijem vse mesto. In še več! Toda ker si očitno moja vernica naj ti tokrat bo." Mar sem se pomehkužil? Odpuščam tem črvom kakor kakšen stari dobri bog! Brez povabila je Ares posadil svojo zadnjico na skromno posteljo ter se zazrl v deklino.

Gena je jezno zrla v osebo, za katero je menila, da je stric. Nemarno je pljunila na tla, ter se zazrla v moškega. "Praviš, da bogovi obstajajo in, da si ti eden izmed njih? No meni se ne zdi ravno!" ko je že hotela nadreti svojega poslušalca se je nekoliko zadržala in opazila razbito šalico, ki je bila najljubša last njene tete. Glasno se je zarežala nato pa mu zaploskala. "Bravo, mislim,da je to edina pametna svar, ki si jo storil!" mu je sarkastično rekla, in začela pobirati delce stekla, ki so ležala okrog nje. Nekaj časa je zrla pred se. "Dokaži!" je nazadnje le rekla. Če to ni moj stric ali teta, kdo za boga pa potem je? se je vprašala in delce stekla zatlačila globoko pod seno. Aresa se ni bala, vendar občutek njegovega hladnega obraza nikakor ni bil prijeten. Glasno je smrknila in se šele nato zavedla, da je njegov meč krvav. Za nekaj centimetrov je odskočila, vendar nato spet pristopila. Ni doumela zakaj se ob njem ne počuti ravno dobro, vendar obraz na njenem obrazu je ves čas kazal spokojnost in mirnost.

@Ares Oprosti, ker je tako trapast post, vendar nisem imela nobenih idej...

((ni panike na kolena in hitro prosi odpuščanje pa mogoče spregledam to ))

Vidno razkračen je moški osebek planil nazaj na noge ob nesramnih besedah dekleta. "Ti! Ti dvomiš v mene?!? Dovolj sem videl in slišal v zadnjem času, da sedaj vem, da si vi ničvredni nehvaležni smrtniki ne zaslužite drugega kakor uničenja!" Z neizmernim besom, ki se je izrisoval na spačenem obrazu. V očesnih jamicah, kjer so še nekaj trenutkov nazaj počivale oči je sedaj vladal razkurjeni ogenj čistega sovražštva ter zaničevanja. Hitreje kakor človeško oko zaznava gibanje je bil agresivnež pri dekletu in jo je že držal za vrat. Meč, ki je do tedaj mirno počival v nožnici se je nenadoma znašel v mišičastih rokah. Z konico je pritisnil vrat, da je na plan pritekel mejhen potoček krvi. Toda to ni bila edina sprememba. Prostor je nenadoma zavzela tema, kakor da bi osebka lebdela v zraku. Po prostoru so pričele krožiti podobe glav padlih vojakov na katerih so se izrisovali poslednji izrazi pred smrtjo, polni agonije ter bolečine. Brez premikanja moških ustnih se je po prostoru zaslišal glas. "Jaz ne bom nikomur ničesar dokazoval!"

Nenadoma je bila soba ponovno povrnila v normalno stanje z edino razliko, da je dekle ležalo na tleh, nad njo pa se je z iztegnjenim orožjem, ki je pritiskal na ženski vrat, ustoličilo razkurjeno božanstvo.

Gena je ležala na tleh, ter oči stiskala skupaj. Tale bedak pred njo ji je žrl živce. "Bogovi torej res obstajate?" je nejasno vprašala. Še sama ni točno vedela, ali je bilo to vprašanje ali trditev. Jezno je Aresa porinila z sebe in vstala. "Se pravi si bog mrtvih? In, kako je potem moja mama, ki je umrla med mojim porodom? Jo lahko spraviš na svet?" je kritično vprašala in pri tem nerodno zijala v moške oči. Ni vedela kaj naj še reče bogu. " Moj oče zaradi mamine smrti ne verjame v bogove." tiho je zrla v svoje noge in po licu ji je spolzela solza. Vsega je bil kriv človek, ki je stal pred njo. Jezno je stisnila pesti. Zakaj je sploh prišel? Bo pokončal še mene? Bom umrla? po glavi ji je rojilo na tisoče vprašanj, vendar nobeden izmed njih ni bil dovolj dober za takega bojazljivca, ki je ubijal nemočne smrtnike. Sprehodila se je po sobi in razmišljala o nemogočem trpljenju, ki je doletelo njeno mamo. Sesedla se je na posteljo ter opazovala boga pred seboj.

Trenutek nepozornosti je zadoščal in že se je dekle izmuznilo izpod meča stran na posteljo z otrožnimi mislimi. Bravo cepec. Zakaj morem ravno jaz naleteti na neke jokice? Ker za sedaj ni bilo vče potrebe po uporabi orožja ga je Ares z enim samim elegatnim gibom pospravil v nožnico ter se nato z rokami, prekrižanimi na prsih postavil pred smrtnico. Z prstom je požugal nekaj v njeno prst ter z za njega dokaj mirnim glasom spregovoril. "Da razčistiva nekaj stvari. Nisem nobeno božanstvo mrtvih kar bi bil prej moj stric Hades, ki je bog podzemlja. Jaz sem Ares, boj bojev, bojnega polja ter krvavih in uničajočih vojn. Moji simboli so čelada, bakla, pes in jastreb. In če tvoj oče ne verjame v bogove ga lahko kaj hitro seznanim z nami. Vsi smrtniki ste isti. Nehvaležni črvi, ki nas ne spoštujete. Zadnje čase pa ste se popolnoma poslabšali. Ne verujete v nas, zaničujete nas, žalite nas in se nam posmehujete. Toda jaz imam tega dovolj!" Z besnim plamenom v očeh se je zazrl v dekle pred seboj kakor, da bi od nje pričakoval opravičilo.

Gena, je nepremišljeno prhnila. "Veš kaj oprosti, če je pa tako, bi tudi jaz rada bila boginja! Moja mama je mrtva oče pa trapasti tesar, ki za svojo hčer nima pretirano časa. In razumi, da nisem smela verovati vate, saj je moj dedek, ki je že mrtve pretepal mojega očeta, če je le pisnil o bogovih. In tako to je. Prosim ne obremenjuje se s tem!" mu je v posmehu rekla, saj se je mladi(stari) bojevnik užaljeno sklanjaj nad njo, ter pri tem razkazoval svoj bogato okrašeni meč, s katerim je ubijal ljudi v vojni. Odmaknila je pogled, ter glasno zakašljala. Ko si vsaj ne bi vedno nakopala nobenih težav. je pomislila in pri tem zrla v lesena vrata. Ni vedela kaj naj še reče moškemu pred njo, vsekakor pa ni razumela zakaj je še vedno pred njo. Stopila je v stran in videti je bilo, kakor da bo bog vojne kmalu počil od besa. Gena se je namreč dotikala njegovega meča in ga občudovala. Tiho se je zahhitala nato pa pustila meč pri miru.

Jezno ji je ponovno namenil enega izmed tistih neodobravajočih pogledov izpod čelade preden je ponovno odgovoril na njeno repliko. "Mar zaznavam posmeh? Se mi drznež posmehovat? Mar hočeš, da uredim grozovito smrt za vse, ki so ti dragi ter nato še večno mučenje v podzemlju?" Šele takrat je opazil, da se ga dekle dotika in ves penast je stopil korak v stran. "Ti! Kako si me drzneš dotikati? Ta meč je pobil več smrtnih in nesmrtnih bitij kakor jih boš ti sploh videla kadar koli! In zakaj prekleto imaš moj kip v sobi če si takšna huda nevernica?" Besno je potegnil meč iz nožnice ter ga nevarno prijel v roke. Počasi ga je namreč pričelo minevati potrpljenje z tole golaznijo. Prekleti smrtniki brezobrazni!

Gena je stopila korak proti steni. Naj mu pove? "Moja teta in stric, sta tvoja za pripadnika, tako rečeno si njun najljubši bog!" je rekla in končno ga končno malce omehčala. Počutila se je že malce nesramno, ker pa ji še vedno ni odgovoril na vprašanje ga je še enkrat omenila, "Se pravi bi lahko nekoč postala polboginja? Ali pa ima izrastek kot sem jaz premalo pameti za vaše pojme tam gor. Nekoč bi pa res rada videla tvojo sobano." je pripomnila, vendar tokrat resnično resno in iz srca. Ob njem se je počutila nekoliko manjšo in nepomembno vendar že to, da se je sploh prikazal je delovalo, da je kar naenkrat pričela verovati v bogove. "Se pravi kdo točno je potem tvoj oče?" je neučeno vprašala in si rdečo rožo v laseh bolj zataknila.

((pazi samo malo, ker si napisala 'končno ga je končno malce omehčala' kar je že isto, kakor da pišeš za drugega pisca ... tokrat naj bi to pa bom prilagodil post temu - drugače pa dobri posti ))


Sumničavo je prisluhnil njenemu odgovoru. Roka z nevarnim orožjem se je počasi pričela spuščati dokler ni bila zravnana z mišičastim telesom odetim v oklep. Konico meča je Ares zapičil v tla, da mu je ročaj nudil kakor opora na katero se je med razmišljanjemm kaj bi odgovoril, lahko naslonil. "Lepo, da še obstajajo razumna smrtna bitja na tem svetu. In ne, ne moreš kar tako postati polbog. To so samo tisti, ki so plod ljubezni med bogom in smrtnikom. Čeprav bi te v kakšen drugem obdobju morda lahko odpeljal na Olimp." Za trenutek je moški glas poniknil kakor, da bi nekaj premišljeval preden je ponovno spregovoril. Vojna med bogovi. Naj povem ali ne? Mah naj se Zeus nekam zaleti. "Toda sedaj to ni mogoče. Moj oče, Zeus, me je namreč izgnal iz Olimpa ker sem se postavil na stran zatiranega strica. Vsak trenutek se bodo pričeli spopadi med božanstvi in končno bo ponovno zavladala pravica kajti oče je postal šibek po umu. Ni več zmožen razsodnega razmišljanja." Šele takrat je vojno božanstvo, tokrat mirneje kakor kadarkoli poprej v do sedaj kratkem srečanju, zazrlo v dekle ter njeno krvavo rdečo rožo, ki je mirno počivala v njenih laseh. Z prijateljskim glasom je spregovoril po kratkem preiskojučem pogledavanju. "Na čigavi strani pa si ti, smrtnica po imenu Gena? In ne laži mi kajti še predobro znal ločiti zanič meč med dobrimi meči. Vedi, da če se postaviš na pravo stran se lahko zgodi celo, da se ti uresniči želja - tvoja mati lahko ponovno položi svojo nogo na zemljo in zaživi."

Gena je nekoliko sumničavo pogledovala k vojaku oziroma bogu pred njo. Se pravi ne bom postala polboginja, vendar pa bom mogoče nekoč odšla v njegovo sobano. se je potolažila in se kar nekako oddahnila, saj bi imela kot polboginja moč in s tem tudi dolžnost in delo. "Strani?" je trapasto vprašala. Od kod ve njeno ime? In kaj za boga naj mu reče. Saj niti ne pozna strani. "Na tvoji." je nazadnje le rekla ter pomislila, da ima vsekakor on bolj prav. "Mislim, da tvoj oče res ni več tako pameten kot je bil včasih. V papirusih sem prebrala, da naj bi bil mogočen in moder, vendar sedaj je za vse to že nekoliko prestar. Tvoj stric, pa je nekaj drugega. Sveže mlad, kakor ti. In pameten, seveda, vidva imata zagotovo bolj prav kakor pa nespametni Zeus. " glavo je naslonila na zid ter poslušala prepir na ulici. Neki trgovec je povzdignil glas nad otrokom, ki je hotel ukrasti jabolko. "Bi moja mama res lahko še enkrat živela?" je Gena vprašala mogočnega gospodiča pred njo. V njeni glavi se je v trenutku prikazalo na milijone vprašanj, ki bi jih zadala mami. Le kaj bi počeli, ko bi se prvič srečali? Tiho je zrla v boga in si nekako skušala predstavljati Ares Boga Vojne kot Proteusovega sina. "Zagotovo te ima oče še vedno rad." je nazadnje le rekla in opazila njegov nemočen pogled. Ares se ji je globoko v srcu smilil. Bil ji je všeč. Med tem ko se je njegovo telo ljubko upogibalo je Gena zrla v njegov oklep, ki se je razprostiral od nog pa do glave. Čelada, ki jo je imel na glavi je bila rdečo zlate barve. "Bil lahko kar sedaj odšla s teboj?" nemogoče je bilo, da bi se vanj zaljubila, pa vendarle ji je mladi bog postajal vse bolj všeč.

((Oprosti, bom pazila za drugič. Saj nimaš nič proti če sem zgodbo nekako zapletla v ljubezen... No in samo vprašam glede strani... Jaz sem si potem nekaj zmislila ker nisem vedla kako si to mislil. Ampak vseeno upam, da je ok. ))

((lol vedno se moj lik vplete v neko ljubezen
pa kakšna "sulica, ki jo je imel na glavi"? ta mi ni čist jasna ))


Glasno se je zasmejal dekletovi razlagi zakaj je na njegovi strani. "Ja, stric je nadvse mlad če upoštevaš, da je celo starejši od Zeusa. In kako ne bi vedel tvojega imena? Bog sem." Z pogledom je sledil očem smrtnice ter tudi sam opazil prepir med zasačenim tatom in trgovcem. Kako značilno smrtniško. Pa malce popestrimo zadevo. Nenadoma se je v dlani mladega tatiča pojavilo ukrivljenno bodalo, ki ga je otrok instinktno v navalu adrenalina ter strahu za lastno prihodnost zapičil v vrat trgovca. Presenečni moški, ki je ravno vzidoval roko, da bi naučil tatiča manir, se je presenečeno zgrudil na tla v lastno mlako krvi, ki je špricala iz njegovega vratu.
Zdolgočaseno je Ares zazehal in svojo pozornost ponovno namenil dekletu. "Oče je tepec. In če sem rekel, da bi lahko potem bi lahko." Nekaj trenutkov si je nato vzel, da bi dodobra premislil o njenem zadnjem vprašanju preden bi odgovoril. Odšla z menoj? In kam bi odšla? In ali se mi samo zdi ali njene oči rahlo spreminjajo barvni odtenek, da se ji vedno lepo prilegajo glede na svetlobo, ki pada na njene lepe rjave lase? "In kam bi ti odšla?"

((Oprosti, čelada sem hotela napisati. A potem za ljubezen velja? Ker bilo bi zanimivo, da bi postala noseča... Pol bi pa iz tega nastalo veliko problemov in pogovor bi se samo še bolj zapletel...))

Gena je zaskrbljeno zrla skozi okno v mlako krvi, ki je pritekla iz trgovinčevega hrbta. "Ares!" je Gena zahrulila in jezo ošinila boga pred seboj. "Le kako si mogel!?" je pretreseno vprašala in se umaknila za korak. Kaj če še meni kaj stori? je premišljevala, a na koncu prešla do bistva, da je v varnih rokah. Ko je Ares opazoval njene oči on obraz se je Gena dokončno sprostila in mu skoraj padla v objem. "Oprosti!" je na koncu le rekla in se vzravnala. Ares jo je iz sekunde bolj privlačil in ni se mogla zadržati, da ga ni poljubila. Nagnila se je k njemu in se mu globoko zazrla v oči. Nasmehnila se je in odgovorila vprašanju, "V tvoje in stričevo kraljestvo." je dejala ter ga strastno poljubila. Prvi poljub ni trajal večno, zato se je kasneje razgrnilo še na tisoče poljubov. "Ljubim te!" je Gena rekla, ko sta ležal na postelji.

(mwahahah. And the ebil god interrupts the party.x))

Temni bog je z nesramnim nasmehom na obrazu ze nekaj casa opazoval majhno zabavo, ki si jo je priredil Ares. S prsti je odsotno drsel po perju kot noc crnega krokarja, ki mu je cepel na rami, svoje oci pa je upiral v boga in naivno smrtnico. Koncno je kratkocasje, ki mu ga je ponujala zadevica, minilo in z odlocnimi koraki je stopil iz neobstoja nad njima. S tihim, vljudnim ciscenjem grla je zavzeti par opozoril na svojo crno prisotnost, zaradi katere so ze roze na okenski polici ovenele in se po hitrem postopku spreminjale v crn pepel.

"Se globoko opravicujem ker motim, in obljubljam, da bosta lahko svojo avanturico dokoncala takoj ko jaz opravim z Aresom,"je dejal in pogledal smrtnico, ki je lezala na postelji, "a zal naju sedaj cakajo nekoliko pomembnejsi opravki."namenil ji je tako ocitno narejen nasmeh, da bi se novorojencu bilo jasno, da se Hades samo dela. Ce bi novorojenec sploh prezivel njegovo prisotnost, seveda. Se enkrat ji je zarotnisko pomeziknil, nato pa je svojo pozornost obrnil k necaku "Pridi, delo naju caka."je bil kratek in ga lahkotno frcnil v ramo, da ga je po hitrem postopku poslal v svoje podzemno kraljestvo.

"Kdaj drugic, ljubica."je se zbodel zaprepadeno smrtnico, ki je se vedno negibno lezala na postelji, nato pa se je se sam razpustil v zrak.

Zlobno se je zasmejal ob kriku smrtnice, ko je ta opazila njegov mali poseg v splet okoliščin. Toda njegovo uživanje v potezi je nenadoma prekinila poteza dekleta, ki je padla v njegov objem. Še preden bi lahko odreagiral ga je poljubila ter sta padla na posteljo prepletena v strasti. Zakaj pa ne? Tako ali tako imam čas. Nenadoma je oklep izginil z moškega telesa, da so se razkrile izklesane moške mišice. Ravno se je moški po vročem poljubu namenil razgaliti tudi žensko, ko je iz teme stopila tako zelo znana silhueta ter spregovorila. Zdolgočaseno je Ares zavil z očmi ter dvignil svoj trup na noge. Smrtnico je za nekaj trenutkov pustil ležati tam preden jo je brez vprašanj prijel za roko ter močno potegnil, da se je znašla na nogah.
"Kaj bi rad?" Toda preden bi bog vojne lahko nadaljeval besedičenje je začutil kako ga nekaj vleče na drugi prostor. Čeprav so bile te teleportacije ponavadi insinktne in povsem brez občutkov je bilo tokrat nekaj drugače. Seveda, dotikal se je smrtnice in del podzavesti božanstva si jo je želel vzeti s seboj. Dekle je tako sedaj oteževala prehod in nedvomno je čutila med transportom tudi bolečino, ki pa je Ares ni mogel omiliti.

((nadaljuje v podzemlju -> brodnikov pristan))