Dvorana luči

Največja vseh dvoran, kjer kraljuje dvanajst srebrnih prestolov, namenjenih dvanajstim bogovom Olimpa. Prestoli se nahajajo v polkrogu, zunaj njih pa kvišku zrejo veličastni stebri, ki segajo v velike višine. Najbolj nenavadna so tla, saj prikazujejo dežele umrljivih, kakor da bi vanje zrli z neba, skozi velika okna pa prodira jasna bela luč.

Srebrni prestoli, ki so bili večino časa prazni, so bili tokrat po daljšem času spet zasedeni s svojimi lastniki - vsi, razen treh. Manjkali so Ares, ki je bil izgnan z Olimpa, Poseidon, ki Olimp prav tako že dolgo ni obiskal in Zeus, ki je vselej prišel kot zadnji. Bogovi in boginje so sedeli na svojih stolih in se tiho med seboj pogovarjali, oblačila vseh so sijala, noben pa si ni bil med seboj podoben. Tu so bili Afrodita, Apolo, Demetra, Artemida, Atena, Hefajst, Hermes, Hera in Hestija. Čeravno je dvorana izgledala kot vedno, s svojimi belimi oblaki, ki so se premikali po tleh in zrli proti deželam smrtnikov, mogočnimi belimi lučmi, ki so svetili z nebesnega svoda in orjaških stebrov, za vsakim od prestolov, je bilo vzdušje precej mračnejše. Vsi so že vedeli, da se bliža spopad, ki bo neizogiben tudi za bogove, kajti Hades je zdaj pridobil celo Aresa, a Zeus zaenkrat o tem še ni spregovoril.

Nenadoma se je prikazal sredi prostora, v sijajnem oklepu z dolgim srebrnim ogrinjalom in resnobnim videzom. Sedel je na svoj prestol in pozdravil vse prisotne. "Pred nami so mračni časi, sestre in otroci. Olimp se mrači, kajti izdaja je vse hujša. Ares, ki se mu nekdaj zaupal, me je izdal, nas je izdal in se pridružil Hadesu, temu pa ne gre za nič drugega, kakor za to, da sam zasede Olimp in nas vse uniči, da bo edino božanstvo, ki ga bodo slavili, kajti tako bo njegova moč neomejena. Tega ne smemo dopustiti!" Zeus je povzdignil glas in drugi so se s strahom spogledali. "Pa res ne bi šlo drugače oče? Ne bi poskušal še enkrat govoriti s Hadom?" je vprašala Atena, ki je sedela blizu Zeusa. "Ne, prevečkrat sem bil tam in prevečkrat sem bil zavrnjen na prav nizkoten način. Dovolj je tega, čas bo, da Hadesa spametujemo in spravimo na mesto, kjer mora biti. Če ne bo drugače šlo, bom sam zbudil tiste, ki smo jih zaprli v Tartar in jih pod svojim poveljstvom spustil nad njegovo palačo, a bolj me skrbijo smrtniki."
Tokrat se je pomrmravanje povečalo in spregovoril je Hermes. "Ti so bili vedno tvoja skrb, a tudi naša skrb, saj si z njimi delimo ta svet in ne smemo dovoliti, da so žrtve strica." Zeus je zamišljeno prikimal, a dejal ni ničesar. "Kaj torej oče, bomo odkrito napadli podzemlje, ali kaj drugega?" se je pozanimal Apolo. "Ne, to bi bilo nespametno. Kaj vemo, kaj skriva Hades in če bi pustili Olimp nezastrašen, bi napravili hudo napako" je dejala Hestija. "Res je sestra, ta načrt ni dober." Zeusov glas se je razlegal po celotnem prostoru, ko je govoril. "Najprej bomo poskušali pridobiti Poseidona, kajti če naš še on izda, bomo na mnogo slabšem položaju, nato bomo varovali smrtnike in počakali, da Hades zada prvi udarec, kajti vedeti moramo, kakšen ta bo." Bogovi niso bili preveč prepričani v ta načrt, saj so se mnogi odkrito bali Hadesa, ki je bil tako mračen in oduren, a zdaj jim je grozil še Ares, ki je bil izjemni nasprotnik, kar se tiče bojnega polja in bitk. "Pogum, pogum! Ne pozabite, kako smo premagali titane, ne pozabite, kako sem sam premagal Kronosa, ki je bil mnogo hujši, kakor Hades in Ares skupaj. Samo pogum in trdno voljo, pa bo šlo. Pojdite zdaj, spočijte se na Olimpu, a ne pozabite prihajajoče vojne." Zeus je kmalu izginil in dvorana se je začela prazniti.