Dvorana strele in groma

Že samo ime pove, da je ta dvorana posvečena Zeusu, vrhovnemu bogu in gospodarju strele in groma. Tod se nahaja veliki kip, posvečen njegovemu orlu, hkrati pa tukaj Zeus tudi opravlja osebne pogovore z drugimi božanstvi in polbožanstvi. Prostor je okrogel in se v obliki velike kupole zaključi v silnih višinah.

Glasen žvenket oklepa, sulice, ščita in meča je zavzel prostor, ko je vojno usmerjeni bog vstopil v prostor. Njegov mračni pogled je preiskoval prostor izpod čelade medtem, ko je roka umikala nadležno perjanico. Zvok neodobravanja nad stebri in kipi, ki so ponazarjali orla vrhovnega boga, se je izvil izpod ustnic preden je bojevito opravljeno božanstvo razširilo noge in pričelo z sulico tolči po ščitu. Rezek odmev se je urno razširil po dvorani čemur je hitro sledil prodoren klic, polen nestrpnosti, ki je bila že skorajda zaščitni znak Aresa. "Očeeee!" Kričal je dokler mu ni zmanjkalo zraka in je moral narediti premolk, da je ponovno napolnil pljuča. Temu je sledilo ponovno pozivanje Zevsa naj se vendarle že prikaže.

Po nekaj minutah kričanja je vztrajnež vendarle spoznal, da vse ne bo šlo tako zlahka. Jezen nad svojim spodletelim poskusom je zalučal sulico nekam v daljavo. Samo zvok, ki se je razlegel naokoli po dotiku s tlemi, je zagotovil, da je vrženo nekam priletelo. Toda že v naslednjem trenutku se je nevarni kos ponovno pojavil v razprti dlani. Besnega koraka je pričel krvi željni bog korakati po okroglem prostoru zabijajoč svoj pogled nekam v prazno. "Kje se potika stari? Nimam nenehno ždeti tukaj v upanju, da se bo vendarle prikazal. Če ne bom vsak trenutek ugledal njegovega obličja bom odšel na smrtni svet, da tisti ničvredni črvi občutijo mojo moč. Zadnje se mi dozdeva, da je vse preveč mirno in se število mojih častilcev prenaglo zmanjšuje. Pa še množiti so se začeli kakor podgane. Ha! Saj tudi so podgane. Patetično." Za trenutek je prekinil s hojo in prestavil sulico v dlan na kateri je imel nameščen ščit. Prazna mišičasta roka se je dvignila in snela čelado ter razkrila morebitnim opazovalcem obraz boga vojne, ki je deloval nadvse mlado. Toda v pogledu in očeh je divjal nekakšen blazni plamen, želja po krvi in ubijanju.

Iznenada je po prostoru švignila strela in treščila ob tla točno na sredini prostora, tako da ga je pri tem zaobjela slepeča svetloba in prekosila moč sončne svetlobe, ki je osvetljevala prostor skozi vrhnja okna.
"Kdo mi kvari moj počitek?" se je od vsepovsod razširil globok, a pomirjujoč glas, ko je moč svetlobe pričenjala pojenjati. Sredi prostora, točno na mestu, kjer je strela treščila ob tla, je stala visoka oseba v bleščečem oklepu, ki se mu je lesketal kakor se lesketajo zvezde sredi nočnega neba, v roki je držal palico, na koncu katere mu je počival veliki orel. Zeus, katerega strogi pogled se je usmeril proti prišleku je bil videti visok, pokončen in mogočen, njegova gosta temna brada pa mu je počivala na prsih.
"Ares" je čez čas dejal in napravil nekaj korakov proti bogu vojne. "Kdo drug, če ne ti, bi me počastil s takim obiskom." Zeusovo strogo obličje se je sprostilo in na obraz se mu je prikradel rahli nasmešek. V zadnjem času se je na Olimpu marsikaj spremenilo in nekdaj prijateljski odnosi med bogovi so se zdaj precej bolj zaostrili, kajti Zeus je še vedno pomnil besede svojih bratov, Poseidona in Hadesa in teh jima ni oprostil. A svoje otroke je obravnaval povsem drugače, očetovsko in hkrati prijateljsko. Bilo jih je toliko, da niti sam ni vedel za vse, a te, ki so prebivali na Olimpu, ali ga vsaj občasno obiskali, je dobro poznal. Ni ga bilo drznejšega od Aresa in čeravno je to Zeusu občasno šlo pošteno v nos, je moral priznati, da je sin tovrsten bes podedoval deloma od obeh staršev in je včasih prišel še pošteno prav.
»Tvoja drznost mi je zelo znana, a do smrtnikov se ne boš spustil, čas še ni pravšnji. Sam bom določil, kdaj bodo ljudje vstopili v vojno in verjemi mi sin, ko ti pravim, da ta dan več ni daleč.« Zeus je sklonil pogled in se zasukal po dvorani. »Na Olimpu se je marsikaj spremenilo, odkar sta me brata zapustila, a če kaj vem o njunih načrtih, bo naslednja vojna težko izvojevana. Vse preveč se bogovi razhajamo in to mi ni všeč, zdaj bi morali biti enotni in strezniti smrtnike, ne pa da se kregamo kot živali!« Vrhovnemu bogu ni ugajalo, da so se bogovi razklali v prepričanju, kajti jasno je vedel, da bo Had to izkoristil. Napada na Olimp ne bi izvedel, vsaj zaenkrat še ne, a nad smrtniki se lahko znese kakor mu je volja in to bo potrebno preprečiti. »Ares, si že obiskal Hadovo podzemno trdnjavo?« je čez čas vprašal Zeus in zamišljeno pogledal mladega boga.

Nekaj trenutkov je trajalo preden je močna svetloba poniknila in pustila za seboj glavarja bogov na sredini prostora ter mežikajočega lomilca počitka. Ko se je bleščanje umaknilo normalnemu vidu in so besede prodrle do ušes je Ares nezadovoljno prhnil. "Daj umiri se že s takšnimi prihodi. Morda bi se kdo drug vrgel na kolena in ti poskusil zlesti v vsako odkrito ter zakrito odprtino toda jaz nisem kakor ostali." Ko je izrazil svojo nejevoljo nad spektakularnim prikazom je z zanimanjem prisluhnil izgovorjenemu, ki se je tikalo vojne. Z vidnim razočaranjem v obnašanju in glasu je kakor trmoglavi otrok, ki ne dobi svojega darila, brcnil v tla in z rokami pokazal naokrog, še vedno držeč ščit in sulico. "Samo razglej se! Tukaj ždimo kakor stare babnice in čakamo na tvoj ukaz medtem, ko se smrtniki redijo. Mar jih ne bi raje v vsej svoji veličini obiskali ter jih opomnili, kdo so njihovi pravi vladarji? Tam doli žrejo kakor največji neotesanci medtem, ko večina sploh več ne zna držati orožja! Kdaj sem nazadnje prejel kakšno žrtev? Kdo se me še spomni? Še malo in pozabili bodo celo na naše čaščenje! Mar so ti tiste podgane ljubše do lastnega sina? Povej mi kdaj si bil nazadnje med njimi? Želiš, da te pozabijo in poveličujejo samo še redki? Ne dvomim, da nas bodo kmalu imeli samo še za bajke! Ne, vdrimo v njihova življenja in jim pokažimo zakaj se nas morajo bati! Naj jih objame smrtni strah, da planejo na kolena ter nas prosijo odpuščanja! Ne pa, da jim pustimo, da se množijo kakor nadležni ščurki." Med govorjenjem je agresivni bog divje mahal naokoli z vsemi okončinami in malo je manjkalo, pa bi zalučal sulico v bližnji steber. Ares je bil tudi eden izmed redkih, ki so si z božjih vladarjem drznili tako govoriti. Morda je bilo to zaradi odnosa med očetom in sinom, morda je bila za to kriva divja neukrotljiva narava božanstva, morda pa preprosto zato, ker je bojevitež dobro poznal očetove meje potrpljenja.
Nekaj je moral mladi bog globo vdihniti, da se mu je glas ponovno umiril, preden je lahko ponovno spregovoril. "Ne mislim več dolgo čakati tukaj. Tvoji ukazi gor ali dol. Nisem bog zabave, pijančevanja ali lenarjenja temveč bog vojne, prelite krvi , žvenketa orožja in oklepov ter plenjenja. Ne morem večno ždeti tukaj." S temi besedami je jasno izrazil svoje neodobravanje bivanja tukaj in željo po nekakšen dogajanju, ki bi popestrilo vsakdanjik. Ko je bilo izrečeno vse za tedaj z Aresove strani se je pred očetom jezno razkoračil ter vanj zapičil pogled želen krvi in borbe.

"To dobro vem sin, na to me ni potrebno opominjati" mu je namuznjeno odvrnil Zeus. "Kar se pa prihoda tiče, pa si ne morem pomagati. Sam veš, kako smo bogovi vselej v svojem elementu. Bi ti lahko normalno vstopil v prostor, ne da bi s sulico krilil naokrog?" Zeus se je nasmehnil in prisluhnil izražanju njegovega nezadovoljstva in besa. Če bi mu tovrstne besede izrekel kateri izmed polbogov, ali celo kateri izmed bogov, bi ga Zeus takoj kaznoval, kajti izrečene besede niso bile nedolžne in vrhovni bog si ni dovolil, da bi mu kdo ukazoval.
A Ares je bil pač Ares in pri njem je bil že povsem navajen tovrstnih izbruhov, ki so bili del njegove osebnosti.
"Počakal boš!" je naposled nekoliko bolj odločno spregovoril Zeus, a njegov obraz ni spreminjal čustev. "Storil boš natančno tako, kakor bom ukazal, saj si vselej videl, da se tako najbolje izide. Je mar že katera tvoja samostojna akcija uspela? Ni, kajti tvoj srd je prevelik, da bi razmišljal trezno." Zeus se je nasmehnil in potrepljal sina po njegovih mišičastih ramenih. Čeravno je bil Ares velik in odlične postave, Zeus ni bil prav nič manjši od njega, le da ni bil tako mišičaste postave.
Bog vojne je že neštetokrat v preteklosti zaletavo krenil v kakšno akcijo, ki je na Olimpu niso odobrili, a še nobena se ni končala po njegovih željah. Pobijanje ga je res veselilo, a sam je hrepenel po vojni, te pa en sam bog ne more povzdigniti.
"Ares, kdaj se boš že naučil, da vojna ne pomeni le pobijanja, krvi in žrtev? Smisel vojne je mnogo globlji in leži predvsem v nas samih. Začeti jo je enostavno, a končati jo je mnogo težje."
Zeus se je zresnil, kajti Ares ga prej očitno ni poslušal. Več kot očitno je bilo, da je preveč obseden s krvjo, a tokrat mu drugega ne bo preostalo. "Poslušaj me zdaj!" mu je precej odločno dejal oče in sina strogo pogledal v oči. "Vse kar govoriš o smrtnikih je res, a spet si prezrl moje besede, ki sem jih prej izrekel. Ne bo dolgo, pa bodo smrtniki v vojni, ne bodo se več redili, spet bodo poprijeli za orožje in spet nas bodo častili. In mi bomo tedaj vstopili v vojno, šele tedaj!" Zeusov glas je zdaj postal precej strožji in odločnejši, da je kar odmeval od sten prostora, njegov orel pa se je vzdignil v nebo. "Povej mi, poznaš Hadesovo podzemno kraljestvo? Si ga že obiskal?" Zeus je imel s Aresom kar precej načrtov, a bal se je, kako jih bo njegov vojni duh sprejel. Morda se mu te ne bodo zdele zadostne, da bi potešile njegovo željo po krvi, vsekakor pa bodo zadostne, da ga bodo začasno umirile.

Ob globokih mislih očeta se je vihravi bog obraz spremenil v nekakšno grimaso, ki se nikakor ni podajala mogočnemu bitju kakršno je bil. Toda to je bil pač on. Divji, nor in močno drugačen od ostalih. "Vojna ne pomeni pobijanje? Točno to je bistvo boja! Pobiti kar se da več sovražnikov in se ob tem zabavati. Se pa strinjam, da leži smisel v nas samih. Kdor ni dovolj močan oziroma te moči v sebi ne premore naj pač umre. Se pa sploh ne strinjam s tisto tvojo mislijo. Nadvse enostavno je končati vojno. Preprosto uničiš nasprotnika in je stvar razrešena. Ne vem zakaj morate vsi toliko filozofirat glede tega." Šele odločne in trdne besede vladarja bogov so stisnile ustnice vojnega božanstva, da je nemudoma utihnilo. Rahlo sumničavo je za boj opremljeni osebek pogledal krotilca strel, ko je le ta omenil podzemlje. Previdno, kakor da ne bi bil povsem prepričan kakšne načrte ima oče s svojim sinom, je zatorej odgovoril. "Podzemlje? Vem, da tam vlada Hades, mrtva družinska veja." Ob svoji igri besed se je glasno zakrohotal in tako odgnal sledi nesigurnosti nakar je urno nadaljeval. "Tam še nisem bil toda vem, da se tam nahajajo vsi smrtniki po tem, ko jih tako ali drugače ubijem. Vem pa tudi, da je za tem kraljestvom Tartar, ječa Kronosa in izdajalskih titanov ter, da jih stražijo giganti, orjaška bitja s po petdeset glavami in po sto rokami. Toda zakaj te vse to zanima?"
Neprepričanost o očetovih načrtih Aresu vsekakor ni ugajala saj se je pričel nemirno prestopati. V mislih je preklel svoj prihod v to dvorano namesto, da bi se že takoj na začetku odpravil na smrtni svet. Tam bi se vsaj lahko izživljal in sedaj vojno namesto, da je sedaj napletal nekakšne pogovovre za starce tukaj na varnem obdan z vsem tem ugodjem.

"Zato, ker vsi nimamo enakega bojnega duha, kot ga ti nosiš v sebi" mu je na kratko odvrnil oče in zamišljeno pogledal proti stropu dvorane, kjer je skozi okna lila svetloba nebesnega sonca, ki tod ni nikoli zašla. Orel je letal med stebri in občasno smuknil skozi katero izmed oken iz palače, ter se hip zatem znova pojavil v njej.
Ob naslednjem sinovem vprašanju je sklonil pogled in se Aresu zazrl globoko v oči, ter ga za trenutek ocenjeval. "Zaradi tega, ker moraš tja" je na kratko odvrnil Zeus in za trenutek pomolčal, ter preudarjal o naslednjih besedah, a še preden bi Ares lahko vskočil, je vrhovni bog nadaljeval. "Slišal sem, da se v podzemlju zadnje čase dogaja marsikaj neobičajnega in to nam lahko škoduje. Hades v svojem mračnem umu načrtuje nekaj strašnega in to moraš preprečiti! Pošiljam te vse do Tartarja, ječe mojega izdajalskega očeta in gigantov, saj tam leži naša največja poguba. Hades si bo gigante podjarmil, jih v vojni pridobil na svojo stran in z njimi napadel svet, a ne le smrtnike, tudi nas. Najhujše pri tem pa je, da mu njegov mračni um preprečuje videti grozljivo škodo, ki jo s tem povzroči. Če si podjarmi gigante, bodo ti zanemarili stražo in titani bodo osvobojeni. To se ne sme zgoditi!" Zeus je s svojo palico besno udaril po tleh, da se je po celotni dvorani razlegel oglušujoč zvok in strela je švignila k višku. V njegovih prej mirnih očeh je zdaj gorel plamen, saj je bil svet zaupan Njemu, zdaj pa je spet grozila nevarnost s strani titanov in tokrat bi bil boj z njimi neprimerno težji. "Obišči gigante, se spopadi z njimi in ko boš premagal najmočnejšega izmed njih, bo njihova vez s Hadesom pretrgana in spet bodo služili Olimpu!" Zeusov obraz se je umiril in plamen v njegovih očeh je ugasnil. "Želel si videti kri in zdaj jo imaš priložnost ugledati" je z resnobno dodal, ter odkorakal nekoliko stran.

Z zanimanjem kakor otrok, ki bo vsak trenutek dobil darilo, se je Ares zazrl nazaj v očetove oči. Ušesa človeških oblik so rahlo zadrgetala v znak odobravanja toda obraz je ostal nepremičen. Bog vojne namreč ni hotel izpasti ženstveno, ko bi pokazal svoja vesela čustva, ki so znotraj njega kar skakala od sreče zaradi dejstva, da bo kaj kmalu lahko ubijal. Za trenutek se je v krvi želenemu božanstvu v očeh zaiskril dvom, ki ga je že v naslednjem momentu izginil. Svojih dvomov namreč Ares ni želel izraziti na glas. Toda le te tako ali tako niso bili več pomembni, saj so urno izpuhteli. In kaj je pri tem slabega? Se bo vsaj kaj dogajalo in bodo vsi bogovi lahko premaknili svoje debele stare zgubane riti.

Udarec v tla in šviganje strele po prostoru, ki je z zamikom sledila zvoku, je povzročila pri bojevitežu pobeg misli in mežik. Z jezo v glasu a hudomušno porednih misli je okaral glavarja bogov zaradi tega dejanja. "Kaj pa razbijaš? Pa ne, da sem zasledil kanček agresije, ki jo ti vedno s takšnim veseljem očitaš meni." Toda smeha ni bilo mogoče zadrževati in tako je Ares planil v glasen krohot čemur je sledil tresk po ramenu očetovskega boga. Urno, še preden bi lahko božji voditelj nespodobneža primerno kaznoval, je nasmejani bog stekel stran. Ob žvenketu oklepa, ki je poplesaval po mladem telesu polnem mišic, se je kaj hitro zaslišala neka bojna pesem, ki je nadvse zlovešče odmevala po Olimpu. "Hoj haj hoj v boj zdaj gremo, da sovražnika zakoljemo."



((stekel v svoje, Aresove, sobane))

Zeus se je nasmehnil in odkimal z glavo, ko je Ares z bojno pesmijo zapustil njegove sobane. Verjel je v sina, v njegove sposobnosti in moči, saj če je bil kateri izmed bogov Olimpa primeren za boj proti titanom, je to bil vsekakor Ares. A vrhovni bog se je bal nečesa drugega, sinove ihte in njegovega bojnega duha, ki ga je mnogokrat vodil v napačne zaključke in mu je onemogočal, da bi stvari rešil po najboljši poti.
"Kar bo, bo. Ares je vsekakor najboljša odločitev za to nevarnost" si je dejal Zeus in se zasukal stran od vrat, skozi katera je vstopil njegov sin. Sam se je odločil še naprej opazovati smrtnike in morebiti kakšnega obiskati, a zdaj, ko je bil obveščen o Hadesu, ga je zelo zanimalo, kaj planira Poseidon. Bog morja je bil vselej mirnejšega in manj objestnega duha kakor Hades in tako Olimpu ni predstavljal grožnje, a Zeusa je v sebi jezilo, da sta se z bratom skregala in prekinila vse stike. Ne, to bo moral čim prej popraviti, a še preden bo obiskal Poseidonovo kraljestvo, se bo moral razgledati med smrtnike in poizvedeti kaj o njihovih pogledih na celotno dogajanje v svetu.
Zatem je svetloba znova zajela prostor in kakor je Zeus prej iznenada prišel, je tokrat iznenada izginil in dvorana je bila spet povsem prazna.

Besno je bog vojne ponovno prikorakal v dvorano jezno mahajoč z kravavim mečem naokrog. Na mestu, kjer se je ob prejšnjem obisku pojavil Zeus, se je Ares ustavil. Tokrat ni snel svojega šlema niti ni odložil orožja, ki ga je še zmeraj držal v rokah. Več pozornosti je namreč posvečal temu, da bi kje v prostoru morda ugledal osebek, ki ga je iskal. "Oče! Temu ti praviš naloga? Tistega kretena sem pokončal preden je sploh mignil z katero okončino! In ostali cepci? Bojijo se kakor največje reve!" Razkurjeno je nekajkrat še zamahnil naokrog kakor, da bi želel nekoga prbosti ter nato pospravil nevarno orožje v nožnico. V trenutku, ko je bil meč pospravljen, se je v dlani vojaškega božanstva pojavila sulica. Trdno jo je stisnil, da so členki izstopili ob čemer so izpod čelade švigali jezni pogledi kakor, da bi želel, da se vrhovni bog ves skrušen v trenutku pojavi pred njim.

"Tako torej?" se je iznenada razlegel mogočni glas in ob siju močne svetlobe se je pred bogom vojne prikazal Zeus. Sijal je, kakor zmeraj, njegov odločni pogled pa je prebadal sinovega, a v pogledu ni bilo nobenih čustev, ki bi nakazovale na očetovo trenutno voljo. "Lepo, zmeraj sem vedel, da ti bo naloga enostavna" je čez čas lahkotno odvrnil Vrhovni bog, a nekaj ga je motilo. Da bi se giganti bali? Giganti so bila orjaška in nepopustljiva bitja, vzgojena večinoma zgolj za boj in v njihovi pameti ni bilo strahu, pa če bi pred njimi stalo še tako veliko božanstvo.
Ne, nekaj se je zgodilo in Ares Zeusa ni mogel preslepiti. Že predolgo je Ares bival v Olimpu in oče ga je poznal do natankosti, a da bi ga sin poskušal preslepiti, Zeus ni pomislil.
"Torej je naloga opravljena" je prijazno dejal Zeus in sina potrepljal po ramenu, kakor da bi mu vse verjel. Zadeve so se slabšale in Hades se je vse bolj krepil, Zeusu pa tokrat ni preostalo drugega, nego da nemudoma ukrepa. Temeljni premislek je bil nujen, saj je Zeus želel na vsak način prekiniti spopad, ki bi prinesel le nepotrebne žrtve in trpljenje in zdaj, ko se je še bog Olimpa obrnil proti vrhovnemu bogu, Zeusu ni preostalo drugega. "Bil bi nespameten, če bi te zdaj držal tu na Olimpu, ko pa vidim, kako željan si nenehne krvi. Pojdi sin v svet smrtnikov in poteši svojo željo, sam pa rabim počitek." Iznenada je spet zažarela močna svetloba in kakor hitro je Zeus prišel, je tokrat izginil in Ares je v dvorani ostal sam.

Zmedeno so se veke zaprle, ko se je od nikoder vzela močna svetloba. "Moreš vedno priti na takšen način no? Še oslepel bom zaradi tebe!" je potarnalo agresivno božanstvo. Toda nadaljnega nestrinjanja ni imel časa izražati kajti že je vladar Olimpa spregovoril. In kakor hitro se je pogovor pričel se je sedaj tudi končal. Še preden bi lahko Ares ponovno odprl usta in izrekel kaj pametnega, no ja prej nespametnega, je Zeus že izginil. Čeprav bi v drugačnih okoliščinah z največjim veseljem odbrzel sejati bolečino med srmtnike je bilo tokrat nekaj drugačnega. Počutil se je namreč odrinjenega, zapostavljene in osramočenega. Bojevita žilica mu ni pustila, da bi se kar tako pustil odpraviti zatorej je raje z glasnim glasom, ki je odmeval po domovanju božanstev, pozval svojega roditelja, da naj se vrne. "Oče! Vrni se! Nisva še končala pogovora! Mar misliš, da se bom sedaj kar tako pustil odvrtniti? Rekel si, da bodo boji med bogovi vendar prekleto!" Če ne drugega je ta klic vsaj med mnogimi božanstvi zasejal vzenimrjenje kar voditelja bogov zagotovo ni moralo pustiti povsem brezčustvenega. Sedaj se bo vsaj prisiljen vrniti. Ali pa bo imel kaj kamlu poplavo vseh božanstev, ki so to slišale, pri sebi.

"Dovolj!" je nenadoma zarohnelo po celotni dvorani in tokrat so strele švignile iz vseh strani, se na sredini združile in kakor curek luči naznanile Zeusov prihod, ki ni bil prav nič podoben prejšnjemu. Vrhovni bog je bil razjarjen in v njegovem pogledu ni bilo nič drugega, kakor bes. "Dovolj mi je tvojega uporništva! Še vedno sem gospodar Olimpa in tvoj oče in dokler bo tako ostalo, mi boš izkazoval spoštovanje kakor vsi ostali!" Vladar bogov je bil resnično slabe volje in njegov bes se je čutil po celotnem prostoru. "Kar se pa tiče vojne, pa nisem jaz tisti, ki sili vanjo, pač pa moj brat. Vsa božanstva na Olimpu vedo, kolikokrat sem se trudil izgladiti spor, ki je izbruhnil med brati, kolikokrat sem obiskal Hadesa in naletel na gluha ušesa, tako da nikar ne misli, da je ostalim tukaj to prikrito. Vojna bo, da, a ne bom je ustvaril jaz, pač pa Hades, če se ne bo spametoval." Zeusova palica se je iskrila v soju strel, ki so švigale vzdolž nje in luč njegovega oklepa je bila zdaj še silnejša, kakor poprej. Nenadoma se je njegov pogled spremenil in sina je pogledal z mešanico žalosti in odpora. "Misliš da ne vem, čemu postavljaš ta vprašanja? Misliš da ne vem, čemu si tako zmagoslavno privihral sem? Podcenjuješ me in to je tvoja napaka, vselej vse počenjaš v srdu in nikdar s pametjo. Misliš, da ti bo na Hadesovi strani bolje? Prav, vrata Podzemlja so ti odprta, vrata Olimpa pa do tedaj zaprta, saj ne rabim izdajalskih otrok. Če pa se kdajkoli pokesaš, bom spremenil ta odnos. Pojdi!" Zeus je iznenada s palico udaril po tleh in Ares je tisti hip izginil iz dvorane in iz celotne palače bogov in ta mu je postala nedosegljiva, razen če bi želel s silo vdreti vanjo. Zeus je kot gospodar bogov imel moč, da je onemogočil dostop drugim božanstvom v Olimp in prav to je že davno tega storil z Hadesom. Čeprav mu ni bilo vseeno, ni mogel dovoliti Aresu, da bi še naprej bival v Olimpu in obenem zastrupljal palačo s Hadesovim strupom. Kajti zdaj je Zeus jasno vedel, da je ta prestopil k Hadesu, saj bi drugače vstopil v Olimp z drugimi besedami, predvsem pa ne bi ostal tu, ko mu je vrhovni bog odobril pobijanje smrtnikov.

Vsa besneča, oblita z nebeško svetlobo, sta si stala božanstvi nasproti. Oče in sin. Vladar in upornik. Taktika in surova moč.
Z krikom, ki je izdajal popolno ugovarjanje in jasno nestrinjanje z mišljnejem Zeusa, se je Ares zadrl nazaj z baznim plamenom v očeh. "Tebe bom spoštoval? Kakor največja boječka čepiš tukaj! Ljudje te zaničujejo in preklinjajo, celo ne verjamemo več v nas po tvoji zaslugi! Kdo pa koga tukaj podcenjuje pa bomo še videli! In da bolje mi bo z Hadesom! On ve kaj hoče ne pa kakor ti, ki dovoliš smrtnikom, da te vodijo! Sploh pa mi ni potrebno govoriti o izdajalskih potomcih! Kdo je vrgel Urana z prestola? Njegov sin, Kronos. Kdo je vrgel Kronosa z prestola in ga za večno zaprl v Tartar? Njegov sin. Ti predragi očak! To imamo v krvi!" Blazen smeh je zazvenel po Olimpu, ko se je Ares pričel noro režati. "In sedaj je nastopil čas tvoje upokojitve!" Nenadoma se je sulica v rokah boga vojne poletela z neizmerno močjo in hitrostjo proti glavi vladarja bogov in samo hitremu izgonu Aresu iz Olimpa se je bilo moč zahvaliti, da orožje ni zadelo tarče. Kajti skupaj z agresivnim upornikom je izginila tudi njegov lastnina.


((pregnan v Hadesovo palačo))

((Prihaja iz otoka Salamis))

Poseidon se je nenadoma pojavil v dvorani strele in groma. Na Olimpu ni bil že celo večnost, no to ravno ne, nekaj vekov pa vendarle. Sedaj se je pripravljalo nekaj velikega, saj ga Zeus ne bi poklical kar tako. Toda sedaj svojega brata ni opazil nikjer. "Zeus?" je zaklical. Ker ga še vedno ni bilo, se je usedel na oblazinjen stol ter čakal. Vsekakor ga je izredno zanimalo, kaj se dogaja na Olimpu, da je Zeus "pozabil" na njun spor. Če se je v kratkem obetala vojna, je bilo vsekakor pričakovati, da ga bo poskusila pridobiti tudi druga stran.

(( Pardon za ultra kratek post, ter dolgo čakanje na to, da sem se prikazal ... ))