Aresov tempelj

S svojim tempom je Helena do templja boga vojne prišla v slabe pol ure. Res je, da je živela na popolnoma drugem koncu mesta, vendar se je prav rada enkrat mesečno sprehodila do te mogočne stavbe. S sabo je imela mlado jagnje, ki ga je kupila na trgu, namenjeno daritvi. Ares je bil edini bog, ki ji je bil pravzaprav pri srcu, razen morda še Hadesa, saj sta oba imela rada krvave scene.

Prispela je do vhoda, globoko vdihnila ter vstopila. Že po nekaj korakih jo je z vseh strani obdajala tema, ki so jo razsvetljevale redke bakle. Po sredi prostora se je vila rdeča preproga, katere barva je bila skoraj identična krvi. Po njej je Helena prišla do velikega kipa Aresa, ki je nanjo zviška gledal s svojega pozlačenega prestola. Pred njegovimi nogami je bil daritveni prostor. Ko se je ustopila na dobro poznanem mestu, je k njej prihitel eden od svečenikov, da bi opravil usmrtitev. Osorno ga je odrinila ter mu izza pasu potegnila meč. Nič hudega sluteče jagnje je postavila na nekaj še kar svežih ostankov darovanj ter nadenj dvignila meč. Zapičila mu ga je naravnost v trebuh, da se je v glasnem blejanju zgrudil na tla. Zatem mu je z rezilom prerezala debelo kožo in razkrila notranje organe, ki so še vsi po vrsti utripali in migotali. Z zadovoljnim nasmeškom je prerezala žile in backa razvlekla po celotnem daritvenem prostoru, po rokah pa ji je mezela topla kri.

((za Heleno … če pa je Blagne pa ne vem ))

Nekje v temnih kotičkih prostora, povsem skritim očem človeških bitij, se je dvigoval rahel vetrič. Prah, ki bi se ga dalo zaznati ob primerni svetlobi, ki pa v mračnem templju ni bila na voljo v izobilju, se je pričel vrtinčiti z vedno večjo hitrostjo. Prav počasi se je pričenjal prah oblikovati in dobivati človeške oblike. Nenadoma se je tam, kjer je še nekaj trenutkov nazaj vladal vetrič, prikazal moški odet v težak bogat oklep ob katerem je imel pripasan krvavi meč iz katerega so se spuščale kapljice življenjske tekočine premnogih bitij. Toda za čuda se na tleh ni nič poznalo. Kakor, da bi bila posredi neka višja sila, ki ne bi pustila onečastiti templja.
Izpod čelade na kateri se je bohotila bogata perjanica, ki se je ne bi branil noben bojevnik, so se po bližnji okolici razgledovale oči polne besa in želje po ubijanju. Mogočna roka je segla po orožju kakor, da bi se želela prepričati če je resnično tam nakar so se izpod stisnjenih ustnic zaslišale besede. "Poprat naj se gre oče. Se je krepko zmotil če je mislil, da bom čepel tam zgoraj na Olimpu." Težki koraki so zazveneli po prostoru, ko se je težka noga prvič premaknila. Oči so radovedno preiskovale prostor v katerega do tedaj še ni stopila noga boga kateremu je bil tempelj posvečen. "Ne morem verjeti, da dejansko še nisem bil tukaj. Da vidim ali so se smrtniki dovolj potrudili." Z zanimanjem se je Ares pričel sprehajati med sencami, ki so nastajale zaradi slabe osvetlitve. Oklepi z vsem orožjem, razstavljeni ob rdeči preprogi, so delovali skorajda živo kakor stražarji, ki spremljajo vsak premik obiskovalca. "Ni slabo, ni slabo. Za te podgane seveda." Nenadoma je začutil nekakšen pritok moči, ki ga je občutil samo takrat kadar mu je kdo kaj žrtvoval. "Odlično, nadvse odlično. Ravno prav sem prišel sem."
Mogočni oklep je glasno izrazil božjo prisotnost, ko je le ta počasi slavnostno korakal po rdeči preprogi. Malo stran od svojega lastnega kipa, za katerega je moral priznati, da ga je kar dobro ponazarjal. Roke so se oklenile čelade in jo snele ter vsem prisotnim razkrile obraz, ko je skozi njihova ušesa zarezal mogočni glas. "Jagnje? Darujete mi prekleto jagnje? Mar sem bog kmetov? Bog ovac? Ti!" Ob zadnji besedi je z prstom pokazal na zaprepadenega v črno oblečenega svečenika, ki še ni povsem točno dojel kaj se dogaja. "Da mora ženska darovati meni namesto tebe? Kakšen lenuh pa si? Samo poglej se! Toda ne skrbi kajti sedaj boš končno lahko dokazal kako zelo zvest si mi!" Po tem je Ares svoj pogled zapičil v krvavo dekle in z odločnim korakom stopil pred njo. Tiho, toda vseeno dovolj na glas, da ga je svečenik slišal, ji je spregovoril na uho "Ubij ga. Naj trpi preden izdihne." nakar se je ponovno ponosno vzravnal in čakal na njen odziv. Vedel je, da ima lastnih svečenikov še več kakor dovolj in da tega zavaljenega zagotovo ne bo pogrešil. Zanimalo pa ga je tudi ali ga bo punca ubogala ali pa bo bil primoran v trenutku ubiti tudi njo.Zakaj pa se ne bi pred njuno smrtjo še malo pozabaval? je bilo vse kar se je podilo po možganih krvi željnega boga.

Ares ni nikoli bil znan po svoji potrpežljivosti tako, da niti ni presenečalo, da je hitro postal nestrpen ker se je dekle obotavljajo. "Saj se mi je zdelo, da ne boš zmogla." Jezno je prhnil predse ter z peto trdno udaril ob tla, da je zazvenelo po prostoru. Svečenik je ob tem vidno trznil saj bil zaradi lastne napovedane smrti povsem otopel. Ob zavedanju je prestrašeno planil na kolena in pričel ponižno prostiti usmiljenja. Bog vojne ga je zaničljivo premeril preden je z jeznim glasom spregovoril. "Ti si sramota za ta tempelj. In kar je najhuje si sramota za mene!" Po zadnji besedi je na plan privlekel meč in z enim samim močnim zamahom zasekal skozi človeški vrat. Zadnji zaprepredeni izraz je obstal na mrtvem obrazu, ko se je glava z odprtimi usti in razprtimi vekami odkotalila po tleh. Mlaka krvi se je hitro pričela nabirati okoli usmrčenega, ko je življenska tekočina zapuščala možgane. Iz vratnih žil je naokrog brizgal slap krvi, ki je dodobra obarval vse prisotne. Še vedno razkurjeni bog je povsem pozabil na dekle in z enim samim premikom pospravil krvavo orožje v nožnico. Vihravo je odkorakal v temo kjer se je še nekaj sekund videl obris njegovega mišičastega telesa nakar je tako hitro kakor je prišel tudi izginil.